Oklepnica Saša

Upal sem, da nihče ne bo opazil, čeprav sem bil prepričan, da nekateri ljudje bodo. Nekateri ljudje vedno opazijo. Zdelo se mi je, da sem bil zelo diskreten, a mogoče sem se motil. In seveda ne bi bil prvi, ki bi bil kriv samoprevare. Mogoče imajo te stvari enostavno svoje življenje in jih ne moreš skriti – čeprav je skrivanje ena od stvari, ki sem jih celo življenje počel zelo dobro.

No, podoba je le podoba. Njegova podoba. A podobe živijo dve življenji – tisto na fotografiji, in tisto, ki ga vidi gledalec. Ali pa mogoče tri – tisto, kar je imel v mislih režiser ali fotograf, ko se je odločil, da je izmed neskončno mnogo podob na svetu prav ta tista, ki jo hoče. Ali pa mogoče mnoštvo teh podob. Kaj če vsaka podoba, kot jo vidi vsak posameznik, na videz sporoča nekaj drugega? Saj veste, kako težko je preprečiti gledalcem, da bi potegnili svoje lastne zaključke, take, ki nikoli niso bili mišljeni. Toda tiste dragocene sličice tebe … Saša, Saša. So del filma, a so tudi moje. Tako kot so tvoje. Tako boš, sličico za sličico in ne 24 sličic na sekundo, pač pa tako dolgo, kot jih hočem gledati, z mano za vedno. Nikoli me ne zapustiš. Nikoli ne zapustiš sličic filma. Nikoli ne boš mogel zapustiti sličic filma. Vsaj v tistih nekaj sličicah me nikoli ne boš prevaral s kom drugim. »Prevaral!« Kaj govorim! Zvenim kot ljubosumna gospodinja. Kot da bi mi bilo kaj obljubljeno, kot da bi ti sploh opazil moje pozornosti. Moj boš, nikoli se ne boš postaral, nikoli me ne boš presenetil z nepričakovanimi odzivi ali dejanji – vse dokler srebrni nitrat preživi, dokler spontano ne vzplamti ali razpade v kiselkast rjav prah ali pa ga namenoma uničijo, da bi pridobili dragoceno srebrno vsebino za premaz nove emulzije. In iz srebra bodo naredili nove filme, le da bodo tudi te, ko pridejo na vrsto, uničili. To je zelo organski proces; tako kot kosti mrtvih gnojijo zemljo in omogočajo rast nove trave. Ta ideja mi je bila čisto všeč, a nisem hotel, da bi uničili krhko podobo mojega Saše – odsev odseva – za potrebe vesterna na dveh kolutih. V Sovjetski zvezi seveda nismo imeli vesternov na dveh kolutih. Le poskušam ponazoriti.

Prevedla Maja Lovrenov
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!