Ontologija fotografske podobe

Psihoanaliza likovnih umetnosti bi lahko v praksi balzamiranja trupel videla osnovno dejstvo svojega nastanka. Na začetku slikarstva in kiparstva bi našla »kompleks« mumije. Po egipčanski veri, ki je bila vsa usmerjena zoper smrt, je bilo posmrtno življenje odvisno od snovne neuničljivosti telesa. S tem je ta vera zadovoljevala osnovno potrebo človeške psihologije: obrambo zoper čas. Smrt je samo zmaga časa. Umetno ovekovečiti telesni videz bitja, pomeni iztrgati ga reki minevanja, zasidrati ga v življenju. Povsem naravno je bilo, da so reševali ta videz v sami resničnosti pokojnika, v njegovem mesu in njegovih kosteh. Prvi egipčanski kip je v natronu ustrojena in otrpla človeška mumija. Toda piramide in labirinti niso bili zadostno jamstvo zoper možnost onečaščenja grobnice. Treba se je bilo še drugače zavarovati zoper naključje, pomnožiti možnosti za ohranjenje. Zato so obenem z žitom, ki je bilo namenjeno kot hrana za mrtveca, postavljali poleg sarkofaga kipce iz žgane gline, neke vrste rezervne mumije, ki naj bi nadomestile truplo v primeru, če bi bilo to uničeno. Tako se v verskem izvoru kiparstva razkriva njegov prvotni namen: rešiti bitje s pomočjo videza. In brez dvoma lahko vidimo drugo plat istega gledanja v njegovi aktivni obliki v glinastem medvedu iz prazgodovinske jame, prebodenemu od puščic, v magičnem nadomestilu, ki so ga istovetili z živo zverjo in ki je služilo za večjo učinkovitost lova.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!