Ovinek skozi direktno

V moderni kinematografiji se kaže določena težnja: fikcijski filmi vse očitneje uporabljajo tehnike in postopke direktnega filma.

Jasno: Nora ljubezen (L’Amour fou, Rivette). A tudi Partner (Bertolucci), Zbirateljica (La Collectionneuse, Rohmer); pa filmi Godarda, Garrela; Golo otroštvo (L’enfance nue, Pialat) in Obrazi (Faces, Cassavetes) – tudi jasno; toda, na robu paradoksa, Kronika Anne Magdalene Bach (Chronik der A.M. Bach, Straub) in Molk in krik (Csend és kiáltás, Jancso) … Hkrati pa se drugi filmi, ki v prvi vrsti spadajo k direktnemu filmu, deloma ali v celoti nagibajo k fikciji – fikcijam, ki jih proizvajajo in organizirajo. Le Règne du jour (Perrault), na primer, a tudi – že – vsi filmi Jeana Roucha; nekateri filmi Warhola; in celo, spet na meji paradoksa, Deva iz Pessaca (La Rosière de Pessac, Eustache) in La rentrée des usines Wonder (maj 68).

Na estetski ravni je videti, kot da bi se za določen (eksperimentalni) del sodobnega filma tradicionalno ločeni, še več, nasprotni polji »dokumentarnega« in »igranega« vse bolj prepletali, se na tisoče načinov mešali, vpeti v in poganjajoč obsežen proces izmenjave, sistem vzajemnosti, v katerem reportaža in fikcija, ki se izmenjujeta ali prepletata v istem filmu, delujeta ena na drugo, se medsebojno spreminjata, preobražata in morda nazadnje postaneta enakovredni.

Prevedla Katja Kraigher
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!