Pavle Levi: Disintegration in Frames – plameni sprave

Izid Disintegration in Frames je pospremilo veliko navdušenja in pričakovanj – obetala se je namreč prva resna, ambiciozna in teoretsko razgledana monografija o jugoslovanskem filmu v angleškem jeziku in to celo pri elitni ameriški univerzitetni založbi Stanford University Press. Po branju se zdi, da je knjiga izpolnila upanja in pričakovanja – a na precej nepričakovan način. Osnovna težava knjige je namreč dejstvo, da je napisati zares pregledno in vseobsegajočo študijo jugoslovanskega filma, ki bi bila tako teoretsko kot politično relevantna, nemogoča naloga. Avtor to dejstvo mestoma reflektira in v uvodu ter deloma v samem tekstu razlaga in upravičuje svoj izbor režiserjev in filmov, s katerimi se ukvarja, ter razloge za zanemarjanje tistih, ki se v knjigi ne pojavijo. A težavnost pisanja o jugoslovanskem filmu presega singularen primer knjige Disintegration in frames – gre za veliko bolj splošno in širše segajočo zagato. Namreč, problematičen je že izbor predmeta – kaj natanko naj bi sploh bil jugoslovanski film? Če je pisati o tej ali oni »nacionalni kinematografiji«, kljub teoretski in ideološki spornosti te sintagme, v primeru relativno stabilnih nacionalnih držav še nekako izvedljiva naloga, pa primer Jugoslavije ravno simptomatično kaže na lažnost nacionalne kinematografije kot koncepta in kot predmeta raziskovanja. Jugoslavija namreč po eni strani ravno ni bila klasična nacionalna država – država, v mračnjaškem žargonu, uresničitve zgodovinske usode enega naroda (kar ji mimogrede mračnjaški zgodovinarji in esejisti tudi najbolj zamerijo in obenem revanšistično navajajo kot poglavitni razlog njenega uničenja) – po drugi strani pa je bila njena kinematografija izrazito internacionalna. Pisati o jugoslovanski nacionalni kinematografiji torej pomeni pisati o kinematografiji države, ki ni bila nacionalna in katere filmska produkcija se (deloma zaradi emigracije nekaterih filmskih delavcev, deloma pa zaradi same narave filmske produkcije, ki se je pojavila zadosti pozno, da je ušla usodi literature kot nacionalne umetnosti par excellence v času romantike, in tako ohranila neki rob, ki vselej uhaja poskusom zajetja v nacionalne mitologije) ni držala državnih mej.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!