V pričujočem besedilu na primeru filma Marguerite Duras Uničiti, je rekla (1969) premišljujemo o razmerju gledalec/telo/identifikacija, pri čemer pa slednje navežemo tako na širši družbeni kontekst kakor na razmišljanje o filmu kot socialni tehnologiji. Naša metoda je tematiziranje omenjenih središčnih terminov skozi esejistično formo, ki pa jo skušamo mestoma zapeljati v teoretski diskurz.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!