Premislek o sodobnem iranskem filmu

Darilo

Oglašam se iz globine noči,
iz brezna teme
in iz globine noči se oglašam,
če prihajaš k meni, prijatelj,
mi prinesi luč in odpri pogled
na vrvež srečne ulice.

Forugh Farrokhzad

S pesmijo, ki jo postavljamo za moto pričujočega pisanja, nismo imeli namena vzpostavljati samo značilnega vzdušja, ki preveva ključna filmska dela naše obravnave, ampak želimo izhodiščno opozoriti na srž problematike, ki jo predstavlja zastavljeno tematsko ogrodje. Na eni strani imamo seveda avtorico, Forugh Farrokhzad, eno ključnih iranskih modernističnih pesnic, predvsem pa sinonimno figuro relativne ženske neodvisnosti in emancipiranosti iz časa pred letom 1979, ki jo je islamizacija v porevolucijskem Iranu povsem zatrla.

Na drugi strani je vsebinska pomenskost pesmi, saj v njej odločno odzvanja pereča tematika, ki se ji v nadaljevanju posvečamo; na tretji pa imamo referenčni spekter, ki se ne odraža zgolj v neposrednih sklicevanjih na dve ključni sodobni iranski filmski imeni, Rakhshan Bani-Etemad in Abbasa Kiarostamija, marveč odseva skozi prenekatero delo najpomembnejših avtorskih figur sodobnega iranskega filma, ki jih bolj ali manj podrobno obravnavamo: od staroste Dariusha Mehrjuija do najmlajše generacije s Samiro Mahkhmalbaf na čelu.

Podobi žensk v sodobnem iranskem filmu se bomo tako skušali približati predvsem skozi dela, ki predstavljajo problematizacijo njihovega položaja v Iranu po islamski revoluciji, zlasti od »drugega obdobja«, ki se začenja s koncem iraško-iranske vojne leta 1989. Ob tem se bo naš interes v največji meri osredotočal na določene filme in avtorice ter avtorje, ki sodijo v ključno kreativno gibanjsko strukturo iranske kinematografije, združeno pod ohlapni skupni imenovalec novi iranski film, hkrati pa tudi na posamezna imena in naslove, ki segajo onstran okvirov opredelitve. S samim poimenovanjem želimo postaviti razliko med, na eni strani, iranskim filmskim novim valom kot izrazito modernističnim pojavom, ki se je po zgledu (in pod vplivom) italijanskega neorealizma in francoskega novega vala razvil v začetku 70. let in usahnil z islamsko revolucijo, ter na drugi strani s filmskim angažmajem, v katerem so se na podobnih »misijah« znašli tako novovalovci kakor mlajše generacije ustvarjalk in ustvarjalcev in je (predvsem v 90. letih in po milenijskem prelomu) iranski film spet vrnil na svetovni zemljevid oziroma ga izstrelil v orbito t. i. novega svetovnega filma. Čeprav predstavlja gibanje sinonim inovativnosti, inventivnosti, neodvisnosti in družbene kritičnosti – zato ne preseneča, da ga v nekaterih analizah opredeljujejo tudi z oznako avtorski film, v drugih pa mu pripisujejo celo določila eksperimentalnosti –, je treba poudariti, da tudi zunaj njega obstajajo zavezujoči glasovi in progresivne težnje, ki so iranski stvarnosti sposobne postaviti ustrezno ogledalo.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!