Sto let, stoletje
»Če naj bi neko časovno obdobje poimenovali po osebi ali ideji, ki je v največji meri vplivala na duha dobe, ki je najgloblje zaznamovala človeško bivanje, lahko že v tem trenutku podamo sodbo: sedanje stoletje /…/ bo preprosto stoletje filma. Glede razsežnosti delovanja, globine prodora, univerzalnosti soglasja se namreč nobeno umetniško delo, znanstveni izum, ekonomski trend, idejna spekulacija, oblika mode ne more meriti s preprosto leseno škatlo, katere ročko vrti neki nesrečnež, stoječ na podstavku v senci skladišča, in v kateri se neskončni celuloidni trak, posejan z mikroskopskimi sličicami, vrti ob brnenju, ki spominja na prepolni panj.«
E. Thovez, »L’arte di celluloide«, v La Stampa, leto XLII, št. 209, Torino, 29. julij 1908.
Tako je leta 1908, v torinskem dnevniku La Stampa, Enrico Thovez še sveži izum povezal s komaj začetim stoletjem. Prvi se je že kazal kot simbol drugega: in njuni usodi sta bili že pripravljeni na to, da se križata. Danes je film že proslavil svojih prvih sto let; dvajseto stoletje pa se je zaključilo takoj za tem, sočasno s tisočletjem. Od Thovezovega pisanja je bilo narejenih že veliko korakov: še več, zdi se, da sta tisti dve realiteti, ki ju je omenjal, že zaključili svojo pot, prva s filmom, ki se ne naslanja več nujno na fotografsko podobo, druga s časom, za katerega se zdi, da sprevrača ali vsaj zavrača mnoge od predhodnih vrednot. A prerokba bolj ali manj pozabljenega esejista nas s svojim pogumnim predvidevanjem lahko le osupne. Da, navsezadnje je 20. stoletje vendarle bilo stoletje filma: oziroma je bilo tako vsaj v največji meri dojeto. »Mikroskopske sličice« so določale njegovo pot, spremljale so razvoj dogodkov, se uveljavljale kot nekaj razširjenega in običajnega, postale so ustaljena referenčna točka. Zato bi bilo koristno, če poskušamo razumeti, kako je ekspresivno in komunikacijsko sredstvo postalo protagonist kulturne zgodovine: na osnovi kakšnih dinamik; prek katerih vzajemnih izmenjav. Skratka, koristno bi bilo preveriti vlogo, ki jo je film odigral glede na svoj čas ter se pri tem vzpostavil ne samo kot njegov dovršeni razlagalec, pač pa tudi dejavni del, ki mu lahko pomaga na njegovi poti.
Prevedel Denis Valič
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!