Storjeno ti bo, kar si storil drugim
Žrtvam nasilja policije in Države
To je črna pesem,
Iste barve kakor gnus,
Ki te useka direkt v fris,
Ki te useka direkt v srce,
Tebe, ki brusiš jeklo, ogenj, kri,
Tebe, ki brusiš vojno,
Mi jo pa sprejemamo,
Mi, sinovi psic,
Mi, bratje gneva,
Mi, ki smo že mrtvi, a se vsemu navzlic
Smejemo bolj kakor živi.
Ničesar ne priznavamo.
Na vse strani neba se dviga zemljevid tvojih podlosti.
To so besede ognja, zvoki ognja, slike ognja,
Tu počiva najtemnejši gnev,
In to je naš prapor, ves plamteč,
Ki renči, grmí in doni odmev,
Treba je izdreti meč.
Mi smo ognjena telesa,
Ki se použivamo, kot premog, vse do najgloblje noči,
Ne da bi se veter dvignil, ne da bi ugasnil dih.
Kajti, so neznani dnevi,
Ki jih ne opazijo koledarji
In ki prva zavetišča zgradijo iz žerjavice
Za parije, deklasirance, zatirance, izgnance.
– Lajaj –
Mi smo psi z rumenimi zobmi, z vijoličnimi ustnicami,
Z razpenjeno slino, ki smetano posnamemo z južnih in severnih mórij,
In močno ščijemo na praznike in sodbo poslednjega dne.
– Lajaj –
Tesfay, Tesfay, kaj si govoril nocoj? Kaj si govoril?
Tesfay, kaj si nocoj govoril?
Govoril si, govoril, o šestih ženskah, ki si jih videl umreti, v srcu noči, v srcu libijske puščave, potem ko je sleherno med njimi posililo deset moških, mimoidočih.
Govoril si, govoril, o dvajsetih moških, ki si jih videl umreti, v srcu noči, v srcu libijske puščave, ker je zmanjkalo vode in je niso hoteli dati, mimoidoči.
Govoril si, govoril, o teh tridesetih ljudeh, utopljenih v Sredozemlju,
ker niso znali plavati, medtem ko so tovorne in ribiške ladje plule mimo, ne da bi se ustavile, priče, ki niso hotele pričati, ribiči.
Govoril si: Amanuel. Amanuel, ki so ga vrgli iz spanca v Calaisu, ti plačanci, ki so šli po svojih poslih, tu pretepali, tam crkavali, od domačega orožja, z zarjavelim rezilom, z očesom prišleka iz Eritreje.
Govoril si: Louam. Louam. Louam in njegovi črni lasje, ki so udarili ob asfalt, ko ga je povozil avto. In ti plameni črne krvi jurišajo na noč. In skoz odprta usta, ki kažejo črne diamante, krvaví izgubljeni spomin.
Tesfay, Tesfay, kaj si govoril nocoj?
Tesfay, kaj si govoril?
Govoril si, govoril, da zrak iz peklà pometa Evropo in povzroča trpljenje gozdovom, rdečim in rumenim.
Govoril si, govoril, da morja Severa in Juga rotijo, val za valom, da bi več ne hranili obal,
Govoril si, govoril, moje telo je katedrala, kjer so moje kosti arkade in moje oči vitraži,
Govoril si, govoril, brez haska, svetloba je mrzla,
Govoril si, govoril, da imaš rajši diktaturo Eritreje kakor diktaturo Evrope.
Tukaj,
Tu je zločin, tu je kri, tu je vojna, tu je krah,
Tu se davi, udriha, ubija s plinom, ropa, loví, crkava,
Tu se telesa majejo, opotekajo, padajo vnic,
Izginjajo v pozabo in bedo, prah.
Tu telesa več nimajo imen,
Kajti ne zadošča več biti hči ali sin očeta ali matere,
Ne zadošča več zgolj nositi ime,
Ime mora odmevati skozi himere,
Biti mora deležno milosti – Dvorne igre, roke-oltarji svečenikov in svečenic –
Zato da bi se zanj, ta mit, lahko zanimali,
Zato da bi se lahko o njem, o prelest, pogovarjali,
Na ploščadih in prostorih, javnih.
Ime je znak, kjer se razredni boj vzdraži.
Solidarnost pa ne pozna delitev.
Umazanija. Ona sodi k boljši baži.
Da, ti brusiš vojno, ogenj, jeklo,
Brusiš kri, brusiš bolezen,
Toda zdaj je dovolj, mali kralj, konec je s teboj!
Poglej, kako se dvigajo telesa, včeraj izginula,
Iz mórij starodavnih in izgubljenih,
Iz pokrajin negotovih, pokopanih,
Iz kraterjev gneva.
Iz te noči, ki več ne beži, iz dneva, ki se več ne pne,
Zate ne bo več časa,
Čas je naš, naš je čas,
In že, in že nič več ne moreš
Renčati po vesoljni zemlji,
Bevskati na upanje, češ da je prepozno,
Beračiti pogled, z obupom zavdan,
Rotiti pogled, ki ti ne more biti dan.
Se torej nič več ne spomniš?
Izdreti oči sovražnikov, zato da bi si naredil ogrlico, je bil tvoj pri-
ljubljeni konjiček.
Da bi ljubil, pa je treba biti slep,
Ti, ki nisi ničesar vedel,
Ti, ki nisi ničesar videl.
Da, prepozno je že,
In zvezde, z vso svetlobo, selijo svoje krožnice.
Nocoj bodo le kamni tvoji tovariši.
Le glej jih, bele in ohole,
Nad posmrtnim pepelom, ki se pne v mogočno nebo,
Medtem ko se po tleh, v agoniji, vleče tvoje sivkasto telo.
– Lajaj. Lajaj. –
Da, ti brusiš vojno, ogenj, jeklo in kri,
Eno samo orožje in gnev,
– mar ne veš? – mi smo tukaj, zmeraj, kakor včeraj,
In te bomo prisilili, da ponoviš,
Drugega za drugim,
Drugega za drugim,
Drugega za drugim,
Imena mrtvih.
Da, tudi preživelih.
Grb, Grb, Grb,
Naklonili ti bomo milost, da za trenutek slišiš
Spev množice,
Spev temè,
Ki nam na koščke trga prsi,
Ki raztrešči naše kosti,
Bobnarji in železne roke, strti prsti,
In stori, da smo tukaj, borci,
V rovih, kotanjah, na votlih tirnicah,
A vendarle pokonci,
Zmeraj, pripravljeni crkniti.
Crkniti.
Crkniti za pravico.
Dokler ne crkne pravica.
Grb, Grb, Grb,
Napočil je čas
Odprtih vojn,
Bojujočega se očesa,
Kajti ljubimo lahko le slepi,
Ti, ki ničesar ne veš,
Ti, ki te ni več.
Ti, ki si že izdihnil dušo,
Čas je, da greva,
Z očmi za pasom, polnim nabojev,
Z zvezdami v žepih,
Požgat mesta in gradove.
Da, čas je besnenja in gneva,
Psi so izpuščeni,
Kot včeraj in danes tudi jutri
Ne boš mogel pobegniti samemu sebi,
Storjeno ti bo, kar si storil drugim.
Grb, Grb, Grb.
(Francoska besedna igra arme – Armes ni povsem prevedljiva v svoji dvoumnosti: edninska oblika samostalnika arme označuje namreč orožje, množinska armes pa grb. Ker pa sta tako orožje kot grb atributa Države, je osnovna intenca sporočila ohranjena tudi v prevodu. Op. prev.)
Prevedel Boris A. Novak