Takrat, ko je še vse pred teboj
Pogovor z Vladom Škafarjem o Otrocih
Pred kratkim si nekje izrazil slutnjo, da bodo Otroci morda bolj všeč ženskemu delu publike, nato pa naj bi se zgodilo ravno nasprotno …
No, nasprotno, mislil sem, da bodo film laže sprejele ženske. Da bodo moški rekli, kaj je pa zdaj to za ena reč, da to ni pomembno. Moški so morda bolj cinični, ta film je pa, kot je pripomnil Olaf [Möller, nemški filmski kritik, op. ur.], skoraj neke vrste test, lakmusov papir za cinike, saj na trenutke vsebuje nebrzdan patos, ki ga je morda težko prenesti.
Lahko mogoče bolj natančno opredeliš ta patos?
Mislim predvsem na skrajni pristop; na to, da greš v stvari do konca. Naj je to čustvo ali misel, filozofski nastavek … Nietzsche, na primer, velja za nihilista, ampak pri njegovem pisanju imamo opravka z vrhunskim patosom. Znotraj svoje misli gre do konca. Patos ni nekaj apriorno negativnega ali pozitivnega, gre v osnovi za nekaj nevtralnega, kar je pripeljano do konca. Sam grem do konca v smislu ključnega motiva mojega filma, to je: samo naše čustvo v prsih je resnica. Sploh če to razumeš kot končno misel ali pa enega dosežkov človeške misli, pa čeprav ni uspel kakšnemu velikemu filozofu, temveč našemu Milanu Puglju.
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!