Teorija filma kot teorija kulture in realnosti

Za takšne knjige, kot je v naslovu navedeno delo Saše Vojković, zelo utemeljeno, tako rekoč samodejno rečemo, da postavljajo nova in zanimiva vprašanja, in seveda, da na mnoga vprašanja izvirno odgovarjajo. O vrsti teh vprašanj in odgovorov bomo govorili v nadaljevanju, za začetek pa kaže zelo v grobem omeniti ne prav enostavno kompleksno vprašanje, ki je postavljivo predvsem implicitno, vendar je temeljno in zadeva razloge za teoretsko pisanje o fenomenu filma. Jasno je, da gre za izhodiščno vprašanje o tem, kako vidimo filme in kako se naše videnje – tu pa nas zanima predvsem tisto videnje, ki je artikulirano in evidentirano s pisanjem – s časom (kontekstom) spreminja. Še bolj kot vprašanje je v obravnavani knjigi impliciten odgovor nanj, saj avtorica prav to odgovarjanje prakticira; demonstrira namreč, da je relevantne odgovore mogoče artikulirati predvsem v teoriji, ki se je oblikovala v času od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Kakorkoli že poimenujemo začetke zadevnih humanističnih in družboslovnih teorij (verjetno pa je najbolj razumljivo in ustrezno poimenovanje, ki govori o strukturalistični epistemološki revoluciji), je gotovo, da se je v zgodovinski interakciji med elaboracijo strukturalizma in sklopom estetskih praks na filmskem področju oblikovalo diskurzivno polje, v katerega se je zelo pomembno vpisala teorija filma. Mimogrede povedano, Saša Vojković se s svojim študijem v Amsterdamu, predavanji v Hongkongu, z opaženimi objavami v angleščini, s svojimi delovanji na različnih področjih v prostoru med teorijo in proizvodnjo avdiovizualnih produktov itn. sklada s konceptom nomadstva. To, kar je teorija opredelila s tem konceptom, njeni akterji namreč pogosto izkušajo sami na sebi tudi v obliki dejanskih in metaforičnih migriranj med teoretskimi dialogi na področju humanistike, obrnjene v aktualne problematike.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!