Trilogija osebnosti: Navadni pogovori, Otroci, Nočni pogovori z Mojco

»Prvoosebna avdio-vizualna pripoved dosega z razvojem novih, vsakomur dostopnih medijev strašen razmah. Kombinacija poceni priročnih snemalnih napravic in velike pretočnosti interneta je sprožila poplavo posnetkov in filmčkov, ki krožijo po svetu in kažejo osebne zgodbe. Vendar pa vsak posnetek še ni film in vsaka osebna zgodba ne prvoosebna pripoved. Neobvladljiva epidemija zasebnih razkazovanj v lastni režiji in medijskih vdorov v zasebnost grozita, da bo spektakel zasebnosti popolnoma prekril doživetje osebnosti.«
Vlado Škafar

Nesluteni razmah razprodaje zasebnosti, o katerem govori uvodni navedek, ni prinesel samo radikalnih sprememb v pojmovanju razmerja človeka in sveta, marveč je poskrbel tudi za vrsto nadvse problematičnih pojmovanj njihovih reprezentacij. Škafarjeva misel je vzeta iz besedila »Jaz sem prizorišče filma«, s katerim je tematiziral drugi letnik Silvanove filmske šole, posebnega programa festivala Kino Otok 2007, posvečenega prvoosebnemu filmu. Precizno dikcijo tematizacije je vsekakor moč obravnavati kot odločno kritiko »perverzije intime«, s katero je prežeta današnja medijska realnost, hkrati pa tudi kot prodoren razglas in odločno manifestacijo avtorjevega zavzemanja za ustvarjalnost osebnosti, ki predstavlja eno izmed možnih oblik odpora proti »spektaklu zasebnosti«. Izhodiščno poglavje Škafarjevega besedila pa je nedvomno mogoče pojmovati tudi kot manifest lastnih ustvarjalnih prizadevanj v zadnjem obdobju. Njegov javni angažma, ki se vseskozi v enaki meri kot v neposrednih avtorskih kreacijah odraža tudi v kuratorskem in publicističnem aktivizmu, je doživel zavidljivo kulminacijo v letu 2008, ko se je zaključil literarni ciklus Navadni pogovori, temo kinodvorane pa sta razsvetlila celovečerni film Otroci in srednjemetražec Nočni pogovori z Mojco. Njihovo temeljno značilnost predstavlja pripovedna zasnova, ki izpričuje, kako je odnos človeka in sveta eno ključnih mest konfiguracije identitete. Čeprav imamo opraviti s tremi docela avtonomnimi stvaritvami, je v njihovem kreativnem naboju najti toliko sorodnih energij, da jih lahko obravnavamo kot svojevrstno trilogijo – trilogijo osebnosti. Vsaka samostojna pojavna oblika tega nevsakdanjega trojstva, pa tudi projekt v celoti, namreč izpričuje specifično razsežnost »boja za osebnost«. Ker pa je to boj, ki se odvija v obliki srditih spopadov med globalnimi silami gospostva transparence in obrambnimi prizadevanji za dopuščanje intimnosti, s tem pa odpira vrsto nadvse pomembnih dilem perečih pretresov v avdio-vizualni sferi, se bomo obravnave lotili skozi ovinek sondaže aktualnih avdio-vizualnih dogajanj na relaciji osebno–javno–zasebno.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!