Življenje samo

Začnimo z distance. Na primer s tiste oddaljenosti, ki nam lahko omogoči bolj ali manj jasno ter kolikor toliko popolno sliko aktualne slovenske filmske pokrajine. Še nedavno so bili tovrstni odmiki oziroma »vzponi« skoraj praviloma le uvertura v jadikovanje nad opustošenjem, ki smo mu bili priča v zadnjih nekaj letih. A drugače skorajda ni moglo biti, saj novega, ki bi pogled iztrgal preteklosti in ga usmeril v prihodnost, preprosto ni bilo. Kljub dejstvu, da krč negotovosti in samovolje, ki nekaj zadnjih let hromi domačo filmsko produkcijo, še danes ni povsem popustil, pa je tokrat položaj temeljno drugačen: slovenski film je namreč spet našel tisto »novo«. Predpostavljam, da se bo ta trditev mnogim zdela vsaj presenetljiva, če ne celo vprašljiva. In glede na kontekst, v katerem se pojavlja, ne bi bil presenečen, če bi jo kdo označil kar za kontroverzno. A za njo stojim in vanjo globoko verjamem. Naj pojasnim. Seveda na delu ni bila ne božja intervencija, ne intervencije malih, samooklicanih (kvazi) bogov. Vemo, kako je s tem: nacionalnim kinematografijam oznako »nova« namenimo takrat, ko v njih zaznano kreativni zagon, nove trende in »nove« ustvarjalce, katerih dela osupljajo s svojo svežino in invencijo. Slovenskemu filmu so torej predikat »novega« lahko vrnili le tisti, ki ga soustvarjajo. Do tu še nič heretičnega. Vrnimo se »na distanco« in preletimo zadnje desetletje slovenskega filma. Novi slovenski film s preloma stoletja je prinesel veliko novega, a predvsem na področju igranega filma. Takratni preporod se je sicer bežno »dotaknil« tudi eksperimentalnega, animiranega in dokumentarnega filma, a rezultat tega so bila le posamezna nadpovprečna dela, morda povečanje produkcije (kot pri animiranem filmu) ali pa večja raznovrstnost (kot pri dokumentarnem), medtem ko je korak z aktualnim trenutkom svetovne avtorske produkcije za (pre)kratek čas ujel le igrani film.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!