Odmik od antropocentričnosti naracije
Opus kratkometražnih filmov hrvaške filmske ustvarjalke in veterinarke Sunčice Ane Veldić distinktivno sooblikujejo pretežno živalski protagonisti. Od eksperimentalnosti, ki je močno navzoča v prvem avtoričinem filmu Hux Flux (Hrvaška, 2014), skozi razvoj ob raziskovanju medija, ostaja avtorica zvesta svoji intimni pripovedi zgodb iz svojega osebnega in profesionalnega življenja.
Pozornost se odmakne standardni antropocentrični naraciji, ko v filmu Hux Flux spremljamo zgodbo bolnega psa Huxa Fluxa, za katerega skrbijo lastniki, Sunčicini osebni prijatelji in avtorica sama, kot profesionalna veterinarka. Dokumentacija je zaradi okoliščin in odnosov likov zelo intimna. Slednjo ustvarja tudi dinamična kamera, ki čutno zaznava stihijo okolja. Osrednji liki pripovedi so poleg Huxa Fluxa tudi drugi domači ljubljenčki, katerih interakcije z obolelim psom močno prispevajo k oblikovanju in razvoju atmosfere. Mnogokrat so v objektiv ujete nagonske reakcije Huxovih živalskih prijateljev, ki opazujejo njegovo razkrajajoče se zdravstveno stanje. Upodobljena je njihova rahločutnost, ki jo avtorica precizno prepoznava.
Živalski protagonisti naracijo vodijo posredno preko človeškega opažanja. Njihova upodobljena perspektiva vseskozi deluje avtentično zaradi razumevanja, ki ga ima avtorica do živali in njihove narave. Tako zgodba živalskih protagonistov ni povsem odmaknjena od človeške perspektive, ampak se z njo prepleta in podaja preko globokega razumevanja. Prizori drugih psov in mačk, ki z bolnim Huxom nekako sočustvujejo, vzpostavljajo vzdušje intenzivne empatije, čustvene sposobnosti, ki je drugače značilna za človeka. To se najintenzivnejše prepozna, ko Hux nepričakovano pogine in njegovo truplo Sunčicini prijatelji odpeljejo v gozd, da ga pokopljejo. Turobnost in žalost nastale situacije se odraža v atmosferi. Žalost preveva vse navzoče pri pokopu v zasneženem zimskem gozdu. Čustvena napetost se odraža v melanholičnosti pogovorov ter razdraženosti živali. Spremeba v obnašanju psov nakazuje na žalovanje, ko ti sedijo poleg trupla in ga nemo opazujejo. Upodobljeni odnosi živali delujejo kompleksno in pripomorejo k razumevaju likov, čeravno so ti živalski.
Opazovanje vedenja živali in odnosov, ki se vzpostavijo med njimi privede do vprašanja zmožnosti čustvovanja. Pripišejo se jim človeške lastnosti. Smo priča kompleksnosti živalskega razumevanja socialnih situacij ali gre zgolj za človeško projiciranje lastnih emocij na živalske reakcije? Od tega vprašanja, ki je relativen tudi v širšem kontekstu ideje živalskih likov v filmski umetnosti, se Sunčica oddalji. Prioriteta ostaja iskrenost subjektivne perspektive.
Avtorica se s tematiko življenja živali sooča osebno zelo inovativno ko v filmski medij vnaša razumevanje, ki temelji na njenih profesionalnih izkušnjah veterinarke in vezi z živalmi. V pripovedovanju zgodb iz osebnega življenja ostaja v filmu zelo prisotna, kar doprinaša k intenzivnosti prepleta človeške in živalske perspektive.