KINO!/Ostrenje pogleda izredno VI.: po Karpo diem smo se zasidrali v jugoslovanskem novem filmu:

Ko bom mrtev in bel (Kad budem mrtav i beo, Živojin Pavlović, 1967)

V morda celo najbolj kultnem delu jugoslovanskega novega filma Ko bom mrtev in bel (Kad budem mrtav i beo, 1967) Živojin Pavlović skozi Džimija Barko, dvajsetletnika brez službe in ambicij, ki tava, plove po širjavah srbske province, razgrne problem mladine pri vključevanju v družbo – po avtorjevih besedah je med mladimi sredi šestdesetih let, pred lipanjskimi gibanji, vladala vsesplošna apatija, h kateri je sodila tudi ravnodušnost do politike in ideologije. Kljub brezciljni naravnanosti pa je Džimijeva pot izredno razgibana – nikjer in v nobeni situaciji se ne more vključiti v družbo, nikamor zares ne sodi, se pa vselej znajde v samem središču dogajanja. Pavlović s sila precizno izbiro lokacij in pokrajin ter kompleksno mizanscensko organizacijo ustvarja situacije, ki ponovno integrirajo modernističnega razpršenega človeka, izumlja posebne kanale in povsem nove, samosvoje prostore.🐈

Maja Krajnc aka Cleo Kino, Kinotečnik

Že na samem začetku filma v prvem kadru-sekvenci, ki traja minuto in pol in se odvije na dvorišču upravnika Milutina, nastopijo formalne posebnosti, ki dosledno sledijo v nadaljevanju – Pavlović predstavi situacijo z nekaj nosilnimi liki z minimalističnim dialogom in kompleksno razporeditvijo posameznih elementov po prostoru. Like spretno vpeljuje v kader in jih iz kadra izključuje, s prehajanjem med plani in izrabo globine polja pa jih domiselno umešča v prostor. Dejanja med seboj spajajo oziroma napovedujejo vstope novih dejanj posamezni zvoki, šumi (na primer vzklik iz zunanjosti polja, prelivanje vode, pljuvanje), kamera, ki se v sekvenci počasi zavrti okrog svoje osi, pa nakaže krožno strukturo filma.🐈

Maja Krajnc, zbornik Prekletstvo iskanja resnice
Odlomek iz filma Ko bom mrtev in bel