Domovine in Pokrajine upora, o katerih smo pisali v najnovejši ediciji KINA!, danes in jutri na Kino Otoku
Zaključna dneva letošnjega Kino Otoka prinašata še dva filma, s katerima smo se ukvarjali v najnovejšem KINU!. To sta Domovine (2020) Jelene Maksimović, o katerih je pisala Maja Krajnc, in Pokrajine upora (Pejzaži otpora, 2021) režiserke Marte Popivoda in soscenaristke Ane Vujanović, s katerima se je pogovarjala Petra Meterc.
Domovine lahko ujamete danes ob 17:00, Pokrajine upora pa jutri ob 13:00.
»Scenarij za Domovine je [Jelena Maksimović] napisala precizno,1 ‘sam proces snemanja pa je vedno bolj svoboden od tistega na papirju’ – sledili so situacijam in se nanje odzivali, kar je v scenariju zastavljeno kompleksnost še poglobilo. Z majhno filmsko ekipo so se v prvi etapi snemanja prepustili toku, ki ga je narekovalo okolje: Želeli smo, da ljudje, živali in pejsaži prinesejo svojo resnico, svojo lepoto, svoje narativne elemente.’ Ker so Domovine film o spominjanju, so na poti venomer iznajdevali načine, na katere so implementirali dele spominjanja v vizualnem in zvočnem smislu. Niso se ukvarjali s faktografijo, ampak z interpretacijo. Po zimskem delu se ji je zdelo, da se (ji) film izmika, iskala je organsko vez s sedanjostjo.2 In tako je igranemu filmu, ki je bil že zamišljen, da se z antropološkim beleženjem prevesi v dokumentarec, s tavanjem Lenke čez zapuščen prostor v hermetičen filmski esej, dodala neke vrste performans, ki film retroaktivno poveže na samem koncu.«
Maja Krajnc o Domovinah (2020) Jelene Maksimović v KINU! 43/44
Sonjin glas odpora združite s pokrajinami, nato pa tem pokrajinam vdahnete tudi vaša razmišljanja o Sonjinih zgodbah iz sodobne perspektive. Tudi vizualne podobe se na platnu pogosto stapljajo, kot bi poskušali »tukaj in zdaj« prepojiti z lekcijami, ki nas jih uči preteklost. Pravite, da besedne podobe iščejo nove prostore, nove glasove, nova telesa. Kako razumete zgodovino in premoščanje časovnih dimenzij v filmu?
Marta Popivoda: Napisi na zaslonu so drobci Aninega dnevnika dela. Na diskreten način dajo Sonjini zgodbi časovno dimenzijo in nakažejo, kdo in zakaj je posnel ta film, s čimer preneha biti ‘zgodovinski’ in postane sodobna zgodba o medgeneracijski solidarnosti, prenosu znanja in spominov.
Ana Vujanović: Vloga besedila je povezati dve življenjski in zgodovinski izkušnji z velikim spoštovanjem do Sonjinega boja, s katerim seveda ne tekmujeva … jemljeva ga kot opozorilo in opomin o tem, ‘kaj je treba narediti’ danes. Zdaj je protifašizem potreben tako kot v tridesetih letih; od tod tudi ta povezava, ta benjaminovski ‘tigrov skok v preteklost’.
Marta Popivoda in Ana Vujanović: Priča smo naraščajočemu valu fašizma in izbrisu komunizma kot zgodovinskega gonila protifašizma iz današnje evropske družbe. Revizionistični pristopi k zgodovini se pojavljajo po vseh regijah bivše Jugoslavije: v Srbiji imamo nove zakone, ki omogočajo rehabilitacijo nacističnih kolaborantov; v Sloveniji imamo diskurze o narodni spravi, v vseh naših državah pa tudi diskriminacijo LGBTIQ oseb in rasizem do Romov. Ko pogledamo širše, obstaja resolucija EU o totalitarizmu, ki enači komunizem in fašizem, in strah pred migranti iz Sirije in Afrike … Mar niso ograje iz bodeče žice, ki so se pojavile vsenaokrog, ilustracija oživljenega fašizma, rojenega ravno iz izbrisa protifašističnega svetovnega nazora in borbe iz zgodovinskega spomina?
Z avtoricama se je pogovarjala Petra Meterc, celoten intervju najdete v v KINU! 43/44.
Vabljeni k ogledu in branju!
- Kot montažerka v mislih spaja podobe že pri pisanju scenarija. Enako počne pri snemanju, njena režija je neke vrste »izpeljava montažnih postopkov«; tako njeni filmi nikoli niso zares veliko daljši od surovega, posnetega materiala. V primeru Domovin so tako izpustili le pet–šest minut (»izčistili do minimalistične intime«), film je montirala sama, montažo pa je »nadzoroval« kolega, uveljavljeni montažer iz Hrvaške Jan Klemeše.
- »V Berlinu sem videla ekofeministični film Who is Afraid of Ideology Part 1 (2017), kratek filmski esej z začetkom, v katerem se režiserka Marwa Arsanios približuje kameri in recitira teoretski tekst. Postopek se mi je zdel zanimiv in pomislila sem, zakaj ne bi imeli teksta, ki neposredno naslavlja gledalca in odslikava naš socialno-politični trenutek, naše razmišljanje in prevpraševanje.«