Fantastični svet v filmih Vaska Preglja

Spomin je nezanesljiv in selektiven tudi takrat, kadar se želimo določenih ljudi ali dogodkov spominjati »takih, kot so bili, oz. tako, kot je bilo«. »Objektivne podobe časa«, ki smo ga preživeli, v njem pustili sled, bili v najrazličnejših razmerjih do drugih ljudi, se vedno nerazdružljivo prepletajo z »osebnimi podobami časa«, ki nas določajo kot posamezne in avtonomne osebe v razmerju do drugih oseb. Zato sem prepričan, da pričujoči zapis o mojem razumevanju – kakor se mi oblikuje danes, štirideset in več let od nastanka – filmskega opusa Vaska Preglja (1948–1985), nikakor ne more biti nekakšna »objektivna bilanca«, ampak zgolj in samo zelo oseben zapis, nemara komentar tistega, kar je ostalo od nekdaj tako intenzivnega druženja, sodelovanja in pogovorov o umetnosti, njeni usodi ter položaju v družbi, katere del smo bili, posebej v šestdesetih in sedemdesetih letih.

Kar nekaj »spominov« na sošolca, prijatelja, sodelavca, smel bi zapisati tudi somišljenika Vaska Preglja, sem oblikoval v zapis za katalog razstave, ki jo je pripravila kustosinja Breda Ilich Klančnik in je bila jeseni 2008 na ogled v galeriji Vžigalica v Ljubljani. Kustosinja, ki je opravila veliko in pionirsko delo – mlad umre, kogar ljubijo bogovi, a njegov spomin največkrat utone v pozabo skupaj z njim – pri zbiranju in ovrednotenju njegove zapuščine, je seveda naletela na njegovo osrednje delo, kratke igrane in dokumentarne filme, ki jih je na bolšjem sejmu po naključju našel Borko Radešček in jih tudi digitaliziral, s tem pa rešil pred izginotjem in pozabo. Vasko Pregelj, sin slikarja Marija (1913–1967) in vnuk pisatelja Ivana (1883–1960), je v sebi nosil iste gene kot ded in oče: neizmerno, skoraj nadčloveško ustvarjalno silo, a ob njej, kot njeno nasprotje, tudi destruktivnost, občutek nemoči, dvom v lastno delo, nekakšno plahost ped svetom, ki se je do vseh treh vedel brezobzirno in nerazumevajoče, morda še najbolj do Vaska, ki je bil med vsemi najbolj krhek, ranljiv in senzibilen. Svetlo in temno je včasih – tako lahko beremo v spominih hčerke Bazilije na Ivana Preglja (mislim na knjigo Moj oče, Ljubljana 1983) – z neverjetno silovitostjo udarjalo na plan pri pisatelju Ivanu Preglju, če sem pravilno interpretiral redke, a zato toliko bolj dragocene opazke Vaska, tudi pri njegovem očetu, slikarju in grafiku Mariju, ki je šel ne samo skozi grozo vojne in ujetništva, marveč tudi skozi nerazumljive, kafkovsko absurdne, notranje nečloveško zapletene in razdiralne labirinte socialistične realnosti, ki je, skoraj do njegove prerane smrti, obvladovala tudi slovensko likovno umetnost. Ne želim po nepotrebnem in na pamet psihologizirati, vendar sem trdno prepričan, da je velika večina nasprotij, ki so oblikovala umetniški poti, zagotovo izjemni v slovenski literaturi pri Ivanu in v modernem slikarstvu pri Mariju, zaznamovala s svojo prisotnostjo tudi Vaska, njegovo občutljivost za umetnost, ki je našla izhod v filmskem izrazu. Bil je namreč ne samo – kot sem ga označil v omenjenem zapisu ob retrospektivni razstavi – »prezgodaj zreli mladenič«, marveč tudi izjemno občutljiv, a hkrati samotarski, samohodni človek; ne osnovna šola ne gimnazija in fakulteta niso mogle zadostiti njegovi želji po spoznavanju, ki ne bi bilo vpeto v nekakšne vnaprej postavljene okvire in dogovore. Mislim na tiste omejitve, ki niso rasle iz samega ustvarjanja, ampak so prihajale iz pisarn ideoloških usmerjevalcev in varuhov socrealističnih umetniških idealov. Samotna pot, po kateri je hodil, ga je zaznamovala za vse prekratko življenje, zaznamovala je tudi vse, kar je umetniškega ustvaril s pisano, esejistično besedo in s svojimi filmi, ki sodijo med značilne avantgardne izdelke iz poznih šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!