Franci Slak, lovilec trenutkov
Invokacija
iščem te
med prsti se mi usipajo spomini
nekateri so izmišljeni
drugi niso moji
naj mi vsaj en ostane
droben in živ
tvoj glas
nagib glave
dim iz cigarete
vdih
izdih
smehljaj
za trenutek
te imam nazaj.
Poskus (essai): Utrinki iz časa upornikov in sanjačev
Franci je začel svoje čudežno filmsko potovanje kot navdušen, angažiran najstnik. Kljub šolanju, kompleksnim filmskim projektom, profesuri, udeležbi na svetovnih festivalih in gostovanjih po filmskih šolah je nekje v sebi točno to vse do konca tudi ostal – ne le kot ustvarjalec, ampak tudi kot mentor, profesor, producent in gledalec.
Ko se spominjam podob, občutkov in idej iz Francijevih eksperimentalnih filmov, ki so nastajali zlasti v drugi polovici sedemdesetih let, vidim, v kolikšni meri ga je zaznamovalo to obdobje. Duh tistega časa je prisoten v vseh njegovih delih, v vsem njegovem ustvarjanju: saj je to hkrati tudi obdobje, ko se je iz amaterskega ustvarjalca in eksperimentatorja oblikoval v cineasta. Ravno Francijevi eksperimentalni filmi so tako globoko vpeti v to obdobje, da o njih težko razmišljam drugače kot v kontekstu viharnih, udarniških, obešenjaških sedemdesetih, prežetih s kolektivno energijo pretokov, komunikacije in povezav znotraj sodobnih umetniških avantgard.
Zdi se, da je bil to čas, ko je bilo vse povezano in prežeto z zanosnim iskanjem transcendence, preboja v druge možne svetove in vračanja v ta naš edini, vsakič drugačen; z iskanjem stika sorodnih duš in duhov z vseh koncev sveta. Spominjam se, da je bil naš dom križišče teh usod, pa nikoli nisem imela občutka, da so bili gosti zares namenjeni k nam; bili so v pot zazrti popotniki, ki so se mimogrede ustavili za par dni, tednov ali mesecev, na večnem romanju k nekemu pomembnemu, izmuzljivemu cilju. Kdo so bili vsi ti ljudje … bili so filmarji, bili so umetniki, ampak bili so tudi drugi: spominjam se taksista iz Chicaga, ki je vsako leto prepotoval Evropo v svojem rumenem hrošču, do stropa natrpanem z vsakovrstno robo. Vsako leto se je ustavil pri nas v Ljubljani in zbujal zanimanje s svojimi dolgimi sivimi lasmi in indijanskimi sandali. Bili so Poljaki: umetniki in norci, ki so vedno prihajali v skupinah in prinašali v naš dom veseli kaos. Bili so čudaki iz vse Jugoslavije, eni dolgolasi in bosonogi, drugi pobriti in strah vzbujajoči, kot Gotovac, pa eterični in vihravi kot Bjanka, ali pa rumenokljuni kot Morovič in predrzni kot Feo; bili so lutkarji, pesniki, šoferji, novinarke, bili so, včasih, celi bendi – z otroške perspektive so bili vsi del moje velike družine. Prihajali so, debatirali dolgo v noč, spali dolgo v dan in en dan so spet odhajali, ne da bi vedel kam in zakaj.
V tem analognem svetu, kjer se je večina srečanj dogajala do kosti v živo, v gostem dimu jasnih misli in opojnih substanc, je bil film samo eden od koščkov v mozaiku raznovrstnih čudaštev in čudežev, ki so jih posamezniki iz vseh kotov naenkrat privlekli na plan. Zdelo se je, da vsi govorijo isto zgodbo o navdušenem (za)čudenju nad to kolektivno prisotnostjo, nad možnostjo povezave enega čutečega jaza z drugim, nad možnostjo preseganja omejitev izoliranega ega.
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!