K prevodu: »Nekaj načel dokumentarnega filma«

Kot vsaka druga, ima tudi zgodovina zgodnjega, medvojnega britanskega dokumentarnega gibanja svoje ustoličene patriarhe, svoje neizpete poete, svoje kozmopolitske inovatorje, svoje predane udarnike in svoje pozabljene odpadnike. John Grierson; Humphrey Jennings; Alberto Cavalcanti; Basil Wright, Edgar Anstey, Stuart Legg, Harry Watt in drugi; Paul Rotha.

A gotovo je Paula Rotho oklicati za »pozabljenega odpadnika« nekoliko pretirano, celo melodramatično. Četudi je njegov prispevek k teoriji dokumentarca in zgodnji filmski kritiki – kaj šele njegov obsežni filmski opus – dandanes komajda prisoten v širšem kulturnem spominu, je njegovo mesto znotraj študijev pričujočega gibanja in obdobja dovolj dobro raziskano in obeleženo. In četudi se Rotha z glavnino britanskega dokumentarističnega gibanja dejansko razide le nekaj mesecev potem, ko ga Grierson zaposli v svoji produkcijski enoti pod okriljem EMB, je njegov »antagonizem« vis-á-vis prevladujoči tradiciji in prizadevanjem dokumentaristov vobče zaznamovala dobronamerna in konstruktivna kritika, ki ni skrivala svojih izhodiščnih simpatij. Rotha se v svojih pogledih na britanski dokumentarizem ni razlikoval od svojih pogledov na reformistična družbena prizadevanja: obojemu se je s tipičnim etosom »javnega uslužbenca« zavezal kot meritoren interpret in obenem soustvarjalec. A hkrati mu trdoglavost in določena prevzetnost – ti izpostavljajo bolj anekdotični viri – prinese tudi dolgotrajno kreativno izolacijo ter v marsičem pripomore k relativno obstranski vlogi, ki mu jo na koncu nameni zgodovina.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!