Kot vsaka druga, ima tudi zgodovina zgodnjega, medvojnega britanskega dokumentarnega gibanja svoje ustoličene patriarhe, svoje neizpete poete, svoje kozmopolitske inovatorje, svoje predane udarnike in svoje pozabljene odpadnike. John Grierson; Humphrey Jennings; Alberto Cavalcanti; Basil Wright, Edgar Anstey, Stuart Legg, Harry Watt in drugi; Paul Rotha.

A gotovo je Paula Rotho oklicati za »pozabljenega odpadnika« nekoliko pretirano, celo melodramatično. Četudi je njegov prispevek k teoriji dokumentarca in zgodnji filmski kritiki – kaj šele njegov obsežni filmski opus – dandanes komajda prisoten v širšem kulturnem spominu, je njegovo mesto znotraj študijev pričujočega gibanja in obdobja dovolj dobro raziskano in obeleženo. In četudi se Rotha z glavnino britanskega dokumentarističnega gibanja dejansko razide le nekaj mesecev potem, ko ga Grierson zaposli v svoji produkcijski enoti pod okriljem EMB, je njegov »antagonizem« vis-á-vis prevladujoči tradiciji in prizadevanjem dokumentaristov vobče zaznamovala dobronamerna in konstruktivna kritika, ki ni skrivala svojih izhodiščnih simpatij. Rotha se v svojih pogledih na britanski dokumentarizem ni razlikoval od svojih pogledov na reformistična družbena prizadevanja: obojemu se je s tipičnim etosom »javnega uslužbenca« zavezal kot meritoren interpret in obenem soustvarjalec. A hkrati mu trdoglavost in določena prevzetnost – ti izpostavljajo bolj anekdotični viri – prinese tudi dolgotrajno kreativno izolacijo ter v marsičem pripomore k relativno obstranski vlogi, ki mu jo na koncu nameni zgodovina.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!