V poplavi prerekanj, ki zadnja leta duši domačo filmsko sceno in se vrtinči predvsem okrog proceduralnih zagat (ne)financiranja projektov, politikantskega nastavljanja kadrov in (ne)obratovanja javnih institucij, se je skoraj povsem v drugi plan pomaknila mnenjska razprava o dejanskih vsebinah tistega (filmskega), kar v tem obdobju je oziroma ni bilo proizvedenega. Seveda je takšna razprava, v kolikor ima namen posegati v javni prostor, že vnaprej obsojena na impotentnost; kot pravi inšpektor Callahan, je s sodbami pač tako kot z ritnimi luknjami: vsak ima svojo in vsak je prepričan, da vse druge zaudarjajo.

Vseeno morda ni odveč nastopiti iz radikalno kritične pozicije in oceniti, da je slovenski film zadnjih nekaj let v kvalitativnem smislu predvsem močvirje povprečnosti: konformistične všečnosti, buržoazne onanije ali preprosto bebavosti, pri čemer prizanesljivo kritiško pisanje, ki to parado spremlja, zgolj utrjuje njeno ničevost kot nekaj vsakdanjega; kot nekaj, kar je bilo tu že od nekdaj; kot nekaj, čemur se kaže le privaditi. Kaj se je zgodilo, da smo po seriji obetavnih prvencev v devetdesetih in začetku novega tisočletja zdaj na točki, ko v kinodvoranah bolščimo v buržoazne melodrame, neprebavljive v zagledanosti vase in udrihanju publike po glavi z banalnimi metaforami, izpraznjene vsakršnih urgentnih izjav in naftalinske v svojih formalnih
pristopih?

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!