BDSM kot način prebolevanja
Juha je oče samohranilec, ki se ne more soočiti s smrtjo svoje žene, ponoči ga preganjajo sanje o njeni utopitvi, v katerih se še sam, ovit v bujne morske alge, utaplja v sinjemodrem jezeru. Sanje se v filmu Psi ne nosijo hlač (Koirat eivät käytä housuja, 2019) finskega režiserja Jukke-Pekke Valkeapääe pojavljajo kot stalni motiv, ki predstavljajo zadnjo vez z ženo, hkrati pa oviro, krivdo, ki Juhi ne pusti, da bi nadaljeval z življenjem. Otopel za vse okoli sebe, se zdi, da živi na avtopilotu – vse svoje dolžnosti in potrebe v službi in v družini opravlja mehansko, dokler ne pride do usodnega srečanja s skrivnostno domino Mono.
Medtem ko Juha čaka na svojo hčer, ki si za šestnajsti rojstni dan omisli pirsing v jeziku, iz radovednosti pokuka v Monino »votlino«. Mona ga podre na tla in začne daviti, kar ga zbega, a hkrati očara, zato se odloči vrniti. Siv vsakdan, ki ga poleg konstantnega dežja poudarjata monotono, vedno pospravljeno stanovanje in sterilna bolnica, v kateri dela Juha kot kirurg, v prizorih obiskov Mone zamenjajo močne neonske barve, ki zevajo iz črne votline. Film BDSM erotiko prikaže spoštljivo, bolj kot na dejanja se osredotoča na odnos med domino in njenim podrejenim, kar med Mono in Juho prikažejo bližnji posnetki njenega obraza, v katerem je razbrati skrb za Juhovo počutje. Kot je v pogovoru za The Guardian povedal Valkeapää, so pred snemanjem obiskovali srečanja domine Wild Ire, ki je pomagala tudi pri pisanju scenarija, pri čemer ga je najbolj fascinirala ravno dinamika med domino in klientom, ki je po njegovem podobna tisti med novorojenim in odraslim, ki zanj skrbi – čeprav je slednji v premoči, so njegova dejanja še vedno odvisna od podrejenega.1 Prav tako tudi Juha k celotni stvari pristopa odločno, on je pobudnik in sprva se zdi, da s srečanji postane celo obseden – ko ga sodelavec lovi po hodniku, da morajo opraviti nenapovedano operacijo, se ne ustavi; ko ne uspe odpreti vrat, jih celo razbije, pri tem se sklicuje na hčerin koncert, ki ga ne namerava obiskati. Sanje v srečanjih z Mono namreč postanejo način vračanja k umrli ženi, vrhunec, ki ga Juha doseže ob davljenju, ga popelje v objem svoje žene, a ta ob ponovnem dotoku zraka vedno prehitro mine. Kričečo rdečo, ki zeva skozi neonske luči ali skozi ženino rdečo obleko, ki jo Juha prinese Moni za lažje igranje vlog, ob vsakem vrhuncu preplavi sijoča modrina jezera, ritmični zvok, ki ustvarja suspenz, zamenja umirjena glasba. Kljub temu da se Juha k Moni vrača zaradi svoje žene, pa Mone ne dojema le kot neke vrste terapevtko, med njima se splete čustvena vez, pri čemer ga Mona po nekaj srečanjih zavrne, ker vse skupaj postane preveč nevarno.
Podobno kot se film, namesto da bi se osredotočal na načine zadovoljevanja spolne sle, osredotoča na odnos med Mono in Juho ter njegov način spopadanja z izgubo, tudi Mona ni samo domina, ampak lik, ki v prvi vrsti pomaga drugim. Čez dan kot fizioterapevtka pomaga starejšim s težavami in otrokom z motnjami v razvoju, ponoči pomaga odraslim pri izpolnjevanju užitkov. Tako tudi med najbolj šokantne ne spadajo prizori v »votlini«, veliko bolj sta recimo nazorna prizora, ko si Juha pred svojim sodelavcem odtrga poškodovan noht ali ko mu Mona v nenavadnem spogledovanju izpuli zob. A kljub grozljivosti in krvi, situacija izpade komično in hkrati intimno – kot v afektu storjena nepremišljena neumnost dveh zaljubljencev, ki si s težavo priznata naklonjenost.
Na to, da se film s svojo tematiko ne jemlje preresno, opozarjajo tudi humorni detajli, kot je recimo uporaba glasbe s hčerinega koncerta – razigrana, nedolžna pesem Then I kissed her skupine The Beach Boys se pred prikazom koncerta najprej spremlja davljenje, s čimer vzpostavi določeno distanco do dogajanja. Ironično se zdi tudi samo dejstvo, da Juha opravlja poklic srčnega kirurga – medtem ko drugim pomaga s srčnimi težavami, sam sebi ne more. Zabava tudi primerjava Juhovega mentalnega in fizičnega stanja: čeprav mu srečanja pomagajo, da preseže izgubo in se vrne v običajno, neotopelo stanje, pa je ob tem vedno bolj potolčen. Njegov izgled komentira tudi hči – ko ji razkrije, da za tedni nenavadnega obnašanja stoji nova ljubezen, komentira, da razmerje glede na njegovo stanje izgleda obetavno.
Psi ne nosijo hlač predstavlja nenavadno ljubezensko zgodbo, ki se skozi BDSM erotiko loteva različnih tematik od prebolevanja preminulih bližnjih, soočanja s krivdo in težav z vzpostavljanjem intimnega odnosa z novo osebo po preteklih travmah, pri čemer bi BDSM lahko primerjali z drugimi hobiji, ki jih najdemo v klasičnih romantičnih komedijah – na primer usodno srečanje v knjižnici ali kavarni.
- Hoad, Phil. 2020: »Strangulation, asphyxiation, rubber: making the BDSM romcom Dogs Don’t Wear Pants«. The Guardian. Dostopno na: https://www.theguardian.com/film/2020/mar/05/how-romcoms-inspired-finnish-bdsm-film-dogs-dont-wear-pants; Pridobljeno 16. 7. 2020.