»Nič nisem – sezonec sem«

Slovenski igrani celovečerec Po isti poti se ne vračaj (1965) Jožeta Babiča je na 2. ediciji Festivala delavskega filma v Hrastniku izstopal, saj je kot edini podobo delavstva zajel v socialističnem in ne kapitalističnem okolju. S svojo umeščenostjo v program sicer sodobnih filmov je izkazal svojo brezčasnost. Po isti poti se ne vračaj razgali na videz monoliten delavski razred v času, ko naj bi bil končno na oblasti, čislan v partijski ideologiji in kolektivni zavesti. Je kritika njegove razklanosti na prvo- in drugorazredne delavce, ki se skriva pod površinskim videzom razredne solidarnosti, kakršna naj bi obstajala med vsemi Jugoslovani.

»Nisem delavec! Nič nisem – sezonec sem,« na vrhuncu filma zakriči Mančur v odgovor slovenskemu delavcu, ki skuša pomiriti njegovo razjarjenost nad Slovenci, tako da apelira na razredno solidarnost med njima. Mančur je sezonski delavec, jugoslovanski gastarbajter z bosanskega podeželja na poletnem delu v industrializirani Sloveniji. V njej ni sprejet kot Jugoslovan med Jugoslovani niti kot delavec med delavci, temveč kot Bosanec med Slovenci. Slednji onstran njegove presežne vrednosti, surove fizične moči, vidijo le primitivnost, omejenost in predvsem nasilnost, ki jo izzovejo s svojim poniževalnim odnosom. Tako sezonca pustijo pred nemogočo izbiro: sprijaznitev z izgubljenim dostojanstvom skozi steklenico ali nesmiseln upor proti statusu quo skozi nasilje. Sezonci se ujamejo v zanko poniževanje-nasilje-strah-poniževanje, skozi katero so razčlovečeni in njihovo presežno vrednost toliko lažjo izčrpajo za financiranje slovenskih nebotičnikov.

Babič izkušnjo sezoncev naslika realistično. Z izjemo nekaterih nenadnih rezov – s katerimi vzbudi občutek hektičnosti, ki jo čutijo liki, vrženi iz počasnega ruralnega okolja v hiter tempo modernosti – Babič film vseskozi drži na ravni verjetnega in npr. s kamero neopazno sledi sezoncem po njihovi poti razčlovečenja. V okviru deloma dokumentarističnega pristopa še toliko bolj izstopa trenutek, ki nastopi v sekvenci barskega pretepa, ki se odvije po vzkliku »Nisem delavec!«. Pomembno vlogo v Po isti poti se ne vračaj igra glasba; z njo režiser spretno okarakterizira »kulturi« bosanskih sezoncev in Slovencev, v njej upredmeti antagonizem in neskladje med njima.

Ravno glasba je namreč točka spora, ki vodi do barskega pretepa. Do njega pride zaradi pesmi, ki jih pojejo sezonci in ki so izrazito melanholične, polne patosa in domotožja (podobne pesmi spremljajo tudi prizore ruralnega bosanskega okolja z začetka filma). Slovenci v svoji v prihodnost uprti miselnosti, ki jim jo omogoča modernizacija, nimajo prostora za melanholijo, v petek zvečer se hočejo zabavati, ne pa čustvovati. Glasbeniki v baru na pobudo Slovencev zaigrajo džez (ki je nasploh veljal za označevalec modernosti). A ko se med sezonci in Slovenci vname pretep, ko se razbijejo luči in stoli ter mize letijo po zraku, glasbeniki ne prenehajo, kot bi glede na siceršnji vtis realističnosti pričakovali; svoje igranje še intenzivirajo. Pri tem so vseskozi skriti za kamero, kot bi bili breztelesni. Zato delujejo kot entitete zunaj pripovedi in dogajanja, ki so edine zmožne vzpostaviti distanco. S svojim vztrajanjem pri igranju ponazarjajo indiferentnost džeza tako do slovenske družbe kot do stiske sezoncev, ki bo vedno znova spregledana – in prav v tem je tragična brezčasnost Po isti poti se ne vračaj.