11. oktobra 2023 smo si pogledali celovečerec Jutri bom vstal in se opekel s čajem (Zítra vstanu a opařím se čajem, Jindřich Polák, 1977), v katerem nacisti poskusijo ugrabiti plovilo za potovanje skozi čas, da bi Hitlerju predali vodikovo bombo in spremenili potek zgodovine. S prepletanjem prvin obilice žanrov – znanstvenofantastičnega filma, komedije, akcijskega in zgodovinskega filma itd. – ...
Slovenski igrani celovečerec Po isti poti se ne vračaj (1965) Jožeta Babiča je na 2. ediciji Festivala delavskega filma v Hrastniku izstopal, saj je kot edini podobo delavstva zajel v socialističnem in ne kapitalističnem okolju. S svojo umeščenostjo v program sicer sodobnih filmov je izkazal svojo brezčasnost. Po isti poti se ne vračaj razgali na videz monoliten delavski razred v času, ko naj b...
Film Otoki (Isole, 2021), ki je bil lani posnet v sodelovanju italijanskega režiserja Maria Brente in režiserke Karine de Villers iz Ekvadorja, bi na prvi pogled lahko označili za dokumentarni film ali celo filmski esej. Sestavljajo ga namreč posnetki, ki so jih ljudje iz različnih koncev sveta sami posneli in poslali režiserjema - pri tem pa so servirali določene zgodbe, skrivnosti, detajle sv...
Dokumentarni film ukrajinskega režiserja Oleksija Radinskega Neskončnost po Florianu (Нескінченність за Флоріаном, 2022) je portret devetdesetletnega umetnika Floriana Jurjeva. Florian je bil vizualni umetnik in glasbenik. Glasbo predstavlja skozi element barv, barve pa skozi glasbene tone. V Neskončnosti ga spremljamo skozi proces poslednjega boja, ob zaključevanju njegove življenjske poti. Do...
Florian Jurjev je bil arhitekt, slikar, glasbenik in še mnogo več. Razumeti ga je mogoče kot genija, čeprav je bilo njegovo dojemanje sveta preveč abstraktno za slehernika. Predvidevati je mogoče, da je bil Jurjev sinestet, njegove kognitivne poti povezujejo zvok in barvo. Barve so zanj obstajaje le ob spremljavi glasbe in obratno, kar je močno zaznamovalo njegovo snovanje projektov. Vsaka slik...
Asiana Jurca Avci je uveljavljena fotografinja mlajše generacije in od nedavnega tudi filmarka. Mnoge teme in motivi, ki jih zasleduje v svojih avtorskih fotografskih serijah – avtobiografskost, samopodoba, medosebni odnosi, preiskovanje medija itd. –, se pojavijo tudi v njenem kratkem esejskem dokumentarcu ne vidim se (2022), v katerem preplete podobe svojih mačk z izpovedmi o spopadanju s tel...
Dekle (Eltávozott nap, 1968) je celovečerni prvenec Márte Mészáros in hkrati prvi film ženske režiserke na Madžarskem. Prikazuje skrivnostno, nedostopno in nepredvidljivo mladenko Szõnyi Erzsi v interakcijah z moškimi. Mészáros izjemno lirično, a hkrati realistično prikaže življenje tovarniške delavke, Erzsi, ki samostojno manevrira skozi vsakodnevne ovire mlade ženske v Budimpešti. Vizualno n...
Dekle (Eltávozott nap, 1968) madžarske režiserke Márte Mészáros je poskus osvoboditve ženske od njene tradicionalne vloge v madžarski kinematografiji in družbi. Protagonistka Erzsi se skozi film srečuje z različnimi moškimi, ki očitno ali manj očitno stopajo v njen prostor. Njihovi vstopi ustvarijo ritmičnost, ponavljajoča dejanja se povežejo v arhetipski motiv »snubitve«. Kot protipol jim je E...
Film Ne mučite račka (Non si sevizia un paperino, 1972), ki je nastal pred petdesetimi leti, že v uvodni sekvenci pokaže nasprotje med ruralno pokrajino in inovacijami moderne dobe. Medtem ko lokalna »čarovnica« odkopava okostje otroka, pokopano izven vaškega pokopališča, nad njo pridrvijo avtomobili, ki se v zaspani vasici na skrajnem jugu Italije ponavadi ne bi nikoli ustavili. Režiser Lucio ...
Redko najdemo režiserje, ki tako obsedeni z odsotnostjo dialoga in obrazne mimike igralcev, kot je Norbert Pfaffenbichler. Zdi se, da je nezapisano pravilo klasične gledališke in filmske umetnosti, da se identifikacija gledalca odvija skozi obrazno mimiko in jasno telesno govorico igralca – njegova transparentnost je predpogoj za transparentnost zgodbe – če je pri tem prisoten zvok z dialogi, t...