Čudoviti nič
Florian Jurjev je bil arhitekt, slikar, glasbenik in še mnogo več. Razumeti ga je mogoče kot genija, čeprav je bilo njegovo dojemanje sveta preveč abstraktno za slehernika. Predvidevati je mogoče, da je bil Jurjev sinestet, njegove kognitivne poti povezujejo zvok in barvo. Barve so zanj obstajaje le ob spremljavi glasbe in obratno, kar je močno zaznamovalo njegovo snovanje projektov. Vsaka slika se je zanj prevedla v zvok, vsaka zgradba v simfonijo.
Po podobnem principu je nastala ena izmed bolj čudaških zgradb v Kijevu, glasbeni center, ki je niso izdelali popolnoma po njegovih načrtih in je še za časa njegovega življenja doživela visok propad. Jurjev v svojem 89. letu bije napeto bitko z nevarno ambicioznimi podjetniki, ki postavljajo ogromne, pošastne zgradbe, s katerimi želijo le dokazati svojo moč. Ena takih zverinskih zgradb, nakupovalno središče, se gradi v neposredni bližini glasbenega centra. Nujo po renovaciji zgradbe poskusijo izkoristiti podjetniki, ki bi jo restavrirali, a uporabili za vhod v svoj poslovni projekt. Jurjev se ob spopadanju s tajkuni, odvetniki, arhitekti in politiki bori še z visoko razvitim rakom. Zdravniki mu napovedujejo, da ne bo doživel naslednjega dne, a on trdi, da bo vztrajal, dokler ne doseže svojega in da bo živel vsaj 90 let. Pri 91 letih končno doseže cilj, saj njegov glasbeni center zaščitijo kot kulturno dediščino. Jurjev v 92. letu umre.
Jurjev režiserja in snemalsko ekipo celovečernega dokumentarca Neskončnost po Florianu (Нескінченність за Флоріаном, 2022) spusti blizu. Oleksij Radinski najprej zavzame oddaljeno perspektivo – tematizira razmerje človeštva z vesoljem –, potem pa postopoma vstopi v intimni prostor Jurjeva, njegove slike, glasbo, poezijo in nenazadnje tudi bolezen in smrt.
Kljub izpostavljenemu motivu sinestezije, je v filmu glasbe zelo malo. S tem Oleksij Radinski senzorični pojav abstrahira do te mere, da ga ni mogoče docela razumeti iz pozicije gledalca. Jurjev živi v svoji osebni, intimni zaznavi sveta, ki je nedostopna, pronica pa skozi njegovo delo. V enem redkih glasbeno opremljenih prizorov sedi v publiki klasičnega koncerta. V nadaljevanju se kamera usmeri na gradbišče, glasba s prejšnjega prizora se nadaljuje. Trenutek namiguje, da je Jurjev neprestano v mislih pri svoji zgradbi in borbi, ki ga čaka.
Uvodna sekvenca prikazuje sojenje, ki mu priča Jurjev, a je še zelo mlad. Podobe so črno-bele, spremlja pa jih njegov gromki glas, ki poetično opisuje odnos med človeštvom in stvarstvom. Hladni odtenki sive gradbišč je popolni kontrast neizmerno barvitemu in razigranemu vizualnemu svetu Jurjeva. Ostri udarci jekla, ki odzvanjajo po gradbišču, gradijo popolnoma kontrastno atmosfero od mehke in povabljive glasbe Jurjeva. Sinestezijo Jurjeva film prikaže s podobami valovanja morja, ki spreminja barvo iz rumene v zeleno, modro, vijolično, rdečo itd., ki jih spremlja nedefinirana, ambientalna glasba. S prepletom glasbene spremljave in premišljeno vizualno podobo Radinski naslika razkorak med barvitim svetom Jurjeva in neprijaznim svetom birokratov.