Kozmično jajce

Dokumentarni film ukrajinskega režiserja Oleksija Radinskega Neskončnost po Florianu (Нескінченність за Флоріаном, 2022) je portret devetdesetletnega umetnika Floriana Jurjeva. Florian je bil vizualni umetnik in glasbenik. Glasbo predstavlja skozi element barv, barve pa skozi glasbene tone. V Neskončnosti ga spremljamo skozi proces poslednjega boja, ob zaključevanju njegove življenjske poti. Dokumentarec se odpre s filozofsko-poetično razpravo Florianovih misli. Spremljajo jo črno-beli posnetki, retrospektive iz sojenja, predvidoma v povezavi z kontroverznostjo Florianove umetnosti in utrinkov tedanjega Kijeva, infrastrukture, prometa. Florianov glas, ki spremlja kratke izseke iz preteklosti, odmeva, misli so globoke. Naslavljajo človeštvo in njegov odnos do kozmosa. Glas ob posnetkih daje občutek božjega glasu, ki iz svoje odmaknjene pozicije in zaobjemajoče percepcije komentira dogajanje na zemlji.

Po uvodni sekvenci se dogajanje sočasno izvije v dva nasprotujoča si vidika, prepletajoča se do zaključne scene. Prvi je intimen in iskren vpogled v Florianovo življenje in delo. Kamera pride blizu, prisvoji si najbolj osebne kadre, vstopi v najbolj osebne prostore. Florianu sledi skozi njegov ustvarjalni proces, njegovo zaznavanje sveta, odnos do umetnosti, glasbe, slikanja, arhitekture. Drugi vidik pa daje občutek, da je kamera daleč in samo opazuje dogajanje. Beleži zgodbo o grajenju nakupovalnega centra; gradbišče, delavce, žerjave. 

Zgodbi se spletata okrog središčnega dogajanja. Boja za ohranitev Florianovega avtorskega arhitekturnega projekta; glasbenega centra. Vplivni in bogati poslovneži si prizadevajo zgraditi ogromno nakupovalno središče. Glasbeni center pa bi želeli predelati v kazino in ga uporabiti za glavni vhod v megalomansko središče. Sam projekt je trivialen. V nasprotju s Florianom, ki se bori za ohranitev svoje zgradbe z željo da le ta dobi svojo prvotno podobo in namen, prostor za dogodke, kjer glasba in barve zaživijo v skupnem sodelovanju. 

V zaključku se dogajanje vrne v uvodno atmosfero privzdignjenega opazovalca. S povezavo konca in začetka se film zaokroži. Začetek in konec v svoji nevtralnosti delujeta kot membrana kozmičnega jajca, v središču katerega se dogaja bitka nasprotji. Florian  na samem koncu zaključi misel iz uvoda: »Če je človeštvo deljeno z neskončnostjo, je to nič, a ničla, ki nastane, je pozitivna ničla.«