Otoki na Otoku
Film Otoki (Isole, 2021), ki je bil lani posnet v sodelovanju italijanskega režiserja Maria Brente in režiserke Karine de Villers iz Ekvadorja, bi na prvi pogled lahko označili za dokumentarni film ali celo filmski esej. Sestavljajo ga namreč posnetki, ki so jih ljudje iz različnih koncev sveta sami posneli in poslali režiserjema – pri tem pa so servirali določene zgodbe, skrivnosti, detajle svojih življenj, pomisleke, ideje, s čimer so pokazali na svojo individualnost in entiteto. Vsaka od prikazanih zgodb v podtonu vsebuje človeški obstoj v času pandemije COVID oziroma v času lockdowna, ko je vsak posameznik nekako postal otok, odcepljen od drugih ljudi.
To, da posameznika enačimo z otokom, ločenim od drugih, hkrati pa je z njimi povezan, je glavna misel, ki je režiserja vodila pri ustvarjanju filma. Ne glede na lastne posebnosti, je vsak od nas, precej različen. Individualnost je skupina osebnih karakteristik, ki se v nobenem drugem primeru ne razvrstijo na popolnoma identičen način. Posledično nosi vsaka oseba drugo zgodbo, ki je svojstvena, saj pripada samo njej in nikomur drugemu. Najbolj je režiserja intrigiralo, na kakšen način, je posamezna zgodba ufilmljena.
Značilno za filmski esej je, da ne sledi linearni zgodbi. Na prvi pogled se zdi, da film nima rdeče niti, ki bi skupaj držala vse te koščke, ki so razpršeni skozi idejo filma – na trenutke plavamo čez morje posnetkov in tako se ne zavedamo, kaj jih povezuje.
Vendar pa se v razmisleku o ideologiji in skupaj z različnimi podobami, situacija v trenutku zazdi jasna. Posnetki so različnega formata, dinamike, ritma in vsebine. Otoki sestavljajo posnetki, ustvarjeni na različnih napravah, temu sledi tudi gledalčeva percepcija, ki se neprestano spreminja. Eni so snemali z digitalno kamero, drugi na pametni telefon. Posledično se tako vseskozi spreminjata dinamika in ritem dogajanja.
Posebno vlogo ima vsebina posnetkov, ki se giblje med banalnim in dobesednim pomenom, pa vse do metaforičnih. Zgodba starejšega italijanskega režiserja razlaga ljubezni do določenih predmetov, ki jih je pridobil na svojih potovanjih po svetu, v drugem posnetku mladenič pleše na ulici, spet v tretjem se najstniki, ki poslušajo glasbo, družijo na otroškem igrišču, ogromni dimniki v ozadju pa kažejo na življenje v industrijskem mestu. Celotna zmes lahko pripelje tudi v določeno transcendentalno stanje. Film namreč ničesar ne narekuje, nima ustaljenega ritma ali dinamike, ne sugerira načina gledanja, ne moralizira, ampak v svoji odprtosti ponudi koščke različnih občudovanj sveta ter zavedanja svojega sebstva. Pripelje v preprost obstoj, v katerem ne razmišljamo več o samem filmu, ne analiziramo avdiovizualnih elementov, ampak skozenj projiciramo svoja razmišljanja in občudovanja.