Srečevanja

Dekle (Eltávozott nap, 1968) madžarske režiserke Márte Mészáros je poskus osvoboditve ženske od njene tradicionalne vloge v madžarski kinematografiji in družbi. Protagonistka Erzsi se skozi film srečuje z različnimi moškimi, ki očitno ali manj očitno stopajo v njen prostor. Njihovi vstopi ustvarijo ritmičnost, ponavljajoča dejanja se povežejo v arhetipski motiv »snubitve«. Kot protipol jim je Erzsi, ki deluje povsem nepredvidljivo. V odnosu do moških je najprej hladna in nezainteresirana, zdi se, kot da so ji kakršnekoli interakcije z njimi odveč. Če jo kdo ogovori, jim ne odgovori ali gleda stran. Kasneje povsem spontano komu nameni hiter pogled, privoli v ples, jim plača kazen za skok v reko z mostu ali kosilo ipd. A ob tem še vedno ostaja ravnodušna in nedotakljiva.

Kljub svoji pasivnosti pa ni nikoli zares v podrejenem položaju, kot je njena mater, ki živi na deželi, podrejena svojemu možu v vlogi matere in gospodinje. Mati, oblečena v črno in s pokritimi lasmi, ponazarja žensko, ki svoje tradicionalne vloge še ni osvobojena. Erzsi svojo potrebo po iskanju staršev preseže ob spoznanju, da se je mama boji in da je pravzaprav celo življenje prestrašena ter ujeta v svoji vlogi.

Če moški skozi svojo predvidljivost vnašajo ritem, Erzsi v sozvočju z njim diktira melodijo, ki je zunanji opazovalec ne more predvideti. S tem nosi center moči in najbolj magnetično vlogo v filmu. Kar poudari tudi gibanje kamere, ki jo neprestano lovi in poskuša izrezati vse, kar se okrog nje dogaja. Fokusira se le na njen malodušen izraz, na njen predirljiv pogled, zdi se, kot da z moškimi liki tekmuje v igri pogledov, ki si jo poskušajo prisvojiti.