Distopična družba skozi zamolčan krik neimenovanega dečka

Redko najdemo režiserje, ki tako obsedeni z odsotnostjo dialoga in obrazne mimike igralcev, kot je Norbert Pfaffenbichler. Zdi se, da je nezapisano pravilo klasične gledališke in filmske umetnosti, da se identifikacija gledalca odvija skozi obrazno mimiko in jasno telesno govorico igralca – njegova transparentnost je predpogoj za transparentnost zgodbe – če je pri tem prisoten zvok z dialogi, toliko bolje. Pfaffenbichler je v tem pogledu povsem drugačen umetnik, saj zatrjuje, da je film s pojavom zvoka izgubil na svoji enigmatičnosti, ki jo sam prepoznava zlasti v nemih filmih iz začetka prejšnjega stoletja. Avstrijski režiser, ki se rad poigrava z montažo filmskih prizorov karizmatičnih igralcev iz obdobja nemega filma (na festivalu Kurja polt smo lahko videli 60-minutni kolaž, sestavljen iz odlomkov filmov, v katerih nastopa igralec Lon Chaney), je sodobni nemi film 2551.01 (2021) pripravljal kar deset let ter postopoma gradil zgodbo, ki jo je navdahnil film Deček (The Kid, 1921) Charlesa Chaplina.

V uvodni sekvenci prikaže proteste – na eni strani stoji oborožena policija s plinskimi maskami in v nekakšnih skafandrih, ki še najbolj spominjajo na zdravnike na zaprtih covid oddelkih bolnic, na drugi strani se nahajajo t. i. odpadniki družbe v grotesknih maskah klovnov, zombijev in drugih spačenih kreatur, ki se ob zvokih metal-noise glasbe in v soju stroboskopskih luči spotikajo drug ob drugega. V zmešnjavi se znajdeta tudi oba protagonista – bizarna pojava z izbuljenimi očmi in opičjim obrazom ter deček, ki ima nase poveznjeno platneno vrečko z izrezanimi očmi. Opičji junak, ki s svojo igrivostjo in neulovljivostjo deluje še najbolj uporniško od vseh zakrčenih in spačenih likov, pograbi dečka za roko in ga odpelje v podzemni svet, sestavljen iz številnih tunelov. Pred nami se odpre vseh devet ravni  Dantejevega pekla, skozi katere hodita glavna junaka, ki vmes drug drugega izgubljata, se lovita in iščeta – iščeta nemara svoje svojce, somišljenike, izgubljeno dušo ali celo lastno identiteto? V nekem trenutku vstopita v sobo, kjer imajo tako odrasli kot otroci na svojih obrazih isto masko s podobo nasmejane barbike, medtem ko v pečico izmenično potiskajo lutke dojenčkov. Tudi deček ima v roki svojo lutko, ki še najbolj spominja na pol deformirani zarodek, za katerega se na vse pretege trudi, da ne bi pristal v pečici. V nadaljevanju zalotimo kreature pri malici – v njihovih enolončnicah plavajo kosi, ki spominjajo na odrezane spolne ude in druge razpadajoče dele neznanih bitij. Vrhovno bitje, ki spominja na sedeči kipec Bude, ima na obrazu nameščenega dojenčka, ki z jezikom na mestu penisa opleta na vse strani neba in nezavedno sporoča, da nihče ni nedolžen, še najmanj otroci. Medtem noseča ženska deli letake, na katerih opozarja na izginulega sina. Porodi se vprašanje, ali gre za dečka, ki ga na koncu filma s pomočjo plakata išče tudi glavni junak z opičjo glavo.

Da bi določeni prizori izpadli še bolj groteskno, jih režiser obarva z rumenim in rdečim filtrom ter pospremi z inštrumentalnimi zvoki eksperimentalnega punka in jazza, ki jih izpodrivajo smeh in drugi telesni zvoki nenavadnih bitij onstran družbe. Vzdušje postane še bolj psihedelično – zdi se, kot da bi kreature iz lastnih nočnih mor ena za drugo stopile na plano in terjale našo pozornost. Skozi film se pojavlja vprašanje, kaj se bo zgodilo z dečkom – ali ga čaka neke vrste iniciacija v odraslo dobo, bo pristal v nadrealističnih orgijah ali bo postal eden izmed »rezervnih« delov, morebiti kot sestavina enolončnice?

Ko je Dante v Božanski komediji iskal besede, s katerimi bi opisal vsemogočnost pekla, si verjetno ni predstavljal, da se bo čez več sto let pojavil film, ki bo brez odvečnih besed odslikal njegovo vizijo razpadajočega sveta, ki nepovratno drvi v dekadenco in nihilizem. Morda bi bil navdušen nad izvirnostjo grotesknih vizualnih podob in pestrostjo mask, ki jih režiser shranjuje za svoje video in filmske eksperimente. 2551.01 (naslov ne predstavlja letnice apokalipse, temveč poštno številko avstrijskega mesta, kjer je potekalo snemanje) je zgolj prvi del trilogije, ki mu bo sledil drugi del z naslovom Orgija prekletih.