Zadavljeni »rački« in iskanje grešnega kozla

Film Ne mučite račka (Non si sevizia un paperino, 1972), ki je nastal pred petdesetimi leti, že v uvodni sekvenci pokaže nasprotje med ruralno pokrajino in inovacijami moderne dobe. Medtem ko lokalna »čarovnica« odkopava okostje otroka, pokopano izven vaškega pokopališča, nad njo pridrvijo avtomobili, ki se v zaspani vasici na skrajnem jugu Italije ponavadi ne bi nikoli ustavili.

Režiser Lucio Fulci na začetku predstavi fante, stare okrog 12 let, ki prižigajo cigarete in na skrivaj opazujejo srečanja vaških mož in prostitutk. Še preden pa dobro vstopijo v svet najstništva, jih enega za drugim najdejo zadavljene na obronkih naselja. Milanski novinar, ki se z lokalnimi kriminalisti loti raziskave umorov, ima precej težko delo, saj domačini poleg »čarovnice« osumijo tudi vaškega norčka in hčerko lokalnega bogataša, ki se kot po naključju vedno znajde v bližini umorov. Čeprav so že umori dečkov grozljivi, še bolj pretrese maščevalnost domačinov, ki se brez usmiljenja spravijo na čarovnico in vaškega norčka, čeprav nimajo nobenih dokazov o njunem zločinu. Mogoče je opaziti, da mladeniči umrejo tik za tem, ko storijo nekaj, kar katoliškemu okolju ni pogodu. Bodisi se naslajajo nad golimi dekleti bodisi jih rišejo ali zgolj pospremijo na sprehod … V filmu so na več mestih prikazane tudi vudu lutke, narejene iz blata, ki dajejo misliti, da se v teh krajih katolištvo še vedno prepleta s »poganskimi« oz. predkrščanskimi obredi.

Ženske so v filmu predstavljene izredno črnobelo kot delavne gospodinje ali kot pregrešne spolne iztirjenke oz. hudičevke, ki brez vzroka želijo škoditi otrokom. Ni naključje, da tudi mladi fantje, v katerih se prebujajo prvi spolni vzgibi, na račun pregrešnih skušnjav in zanimanj plačajo visoko ceno.

S scenarističnega vidika Ne mučite račka pritegne – na koncu se podobno kot v hollywoodskih srhljivkah izkaže, da je morilec tisti, ki na začetku deluje najmanj sumljivo. Za nameček je edina priča umora gluhonema deklica, ki jo hčerka lokalnega bogataša proglasi za »tepko« ki lutkam odstranjuje glave. Zaključek filma je bolj komičen kot tragičen, saj morilec odleti v prepad, v dolgem posnetku pa mu ob vsakem obratu skala potrga en del obraza.

Maska je v filmu izdelana izredno plastično in amatersko, zato krvavi prizori ne dosežejo povsem grozljivega učinka. K dvoumnemu in grotesknemu vzdušju prispeva glasba, ki je med nasilnimi prizori presenetljivo umirjena in deluje romantično, celo uspavalno. Velja pohvaliti izjemen skladateljski talent Riza Ortolanija, ki je s številnimi čustvenimi kontrasti ustvaril podlago za žanrsko raznovrstnost in subtilne načine sporočanja.

Med igralci, ki prihajajo iz vseh vetrov, velja izpostaviti brazilsko igralko Florindo Bolkan v vlogi čarovnice Maciare, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odigrala številne zanimive vloge v filmih Viscontija, De Sice in Cassavetesa. Izjemno odločno in obenem rahločutno je odigrala lik lokalne vračarke, ki ji gre v nos deška neubogljivost in se zato odloči poseči v njihovo usodo. Film premore veliko igralskih presežkov, a obenem tudi dramaturških zdrsov v smislu nenehnega premeščanja pozornosti iz enega osumljenca na drugega in vizualnega špekuliranja (tako npr. do konca ne izvemo, kdo je izdeloval vudu kipce, saj je nekaj časa ob njih moška roka, nekaj časa ženska), ki zbega, namesto da bi postregel z dovolj opornimi točkami. Psihološki orisi glavnih junakov so sicer nepoglobljeni in stereotipni.

Po drugi strani je Ne mučite račka poseben prav zato, ker v razmislek ponudi prepad med vaškim vraževerjem in modernim globalizmom – prvi paradoksalno gradi na skupnosti, drugi na individualizmu. Pa vendar jima je nekaj skupno – potreba po nenehnem iskanju in žrtvovanju grešnega kozla.