Eksperimentalna opica

V sodobnem nemem igranem filmu 2551.01 (2021), ki ga je Norbert Pfaffenbichler ustvarjal 10 let, se avtor igra z elementi iz prepoznanih filmov in jih prepleta. Obrazne maske, igrivo glasbo in komično-dramske elemente v sicer srhljivih, mestoma gnusnih, prizorih si je režiser izposodil iz pred natanko stotimi leti posnetega prvega celovečerca Charlesa Chaplina Deček (The Kid, 1921). Film zato deluje kot groteskna variacija Chaplinovih del.

Nizkoproračunski 2551.01 prav tako kot preostanek njegovega opusa zaznamuje Pfaffenbichlerjeva edinstvena filmska govorica, za katero je značilno izmikanje konvencijam. Kot njegova preostala dela tudi 2551.01 vzbudi občutek nelagodja, iritira, vendar zaradi komičnih vložkov deluje ambivalentno.

Osrednji del črno-belega filma, v katerem je avtor uporabil filtre rumene, rdeče in modre barve ter z njimi še bolj razgibal že tako dinamično dogajanje, predstavlja beg glavnega lika z masko opice. V naročju nosi zapuščenega dečka, čigar obraz prekriva žakelj. Beži po dolgih hodnikih, ki spominjajo na podzemne rove in so brez oken ali vrat, s čimer dajejo občutek utesnjenosti. Med drugim se na poti znajde v jedilnici, kjer gostom na krožnikih postrežejo človeški zarodek in moški spolni organ, pa v laboratoriju, kjer Pfaffenbichler z velikimi plani nazorno pokaže, kako znanstvenika prašičjemu zarodku iztikata oči.

Trenutke gnusobe Pfaffenbichler omili s komičnimi elementi, denimo s telesno in groteskno komiko. Te elemente je moč zaznati v prizoru v zaporu, kjer si glavni lik nadene kostum uslužbenke, da se zlije z okoljem in uide potencialnemu tragičnemu koncu. Avtor humorne sekvence podloži z navihano glasbo, podobni tisti iz Chaplinovih filmov. Skozi film sicer spretno prepleta glasbene spremljave različnih zvrsti – od metala do klasične glasbe, s katerimi stopnjuje občutke razdraženosti in zmede ter ustvarja intenziven filmski ritem.