Restavriranje je dolžnost!
Poročilo z okrogle mize o restavriranju filmske dediščine na območju Balkana
Druga edicija festivala balKam je med drugim prinesla tudi novi programski sklop Legende, v katerem je vsaka izmed držav bivše Jugoslavije izbrala en digitaliziran film. Srbsko združenje je izbralo Zbiralce perja (Skupljači perja, 1967), bosansko združenje kratki dokumentarni film o kamnosekih Hop Jan (1967), makedonsko igrani celovečerni film Črno seme (Crno seme, 1971), slovensko pa kratki film Zdravi ljudje za razvedrilo (Zdravi ljudi za raznodu, 1971). V sklopu programa je potekala tudi okrogla miza, na kateri so predstavniki združenj snemalcev in direktorjev fotografije iz posameznih držav Balkana spregovorili o pomembnosti restavriranja in digitaliziranja, delili so svoje izkušnje in premišljevali stanje v posamezni državi. Okroglo mizo je povezoval Rok Kajzer Nagode, ki se je z restavriranjem ukvarjal v svoji magistrski nalogi.
Pogovor je otvoril Karpo Godina s predstavitvijo svoje izkušnje digitalizacije filma Zdravi ljudje za razvedrilo. Opozoril je, da je za propadanje filmskega traku krivo napačno shranjevanje filmskih kolutov. Zaradi hitre vnetljivosti traku na nitratni osnovi je filmska industrija prešla na trak, osnovan na tri-acetatni osnovi, pri čemer pa ima tudi varnejša različica svoje slabosti. Acetatni filmski trak lahko pri pravilnem shranjevanju zdrži več kot sto let, pri previsoki temperaturi pa začne propadati. Pride namreč do kemične reakcije, imenovane vinegar sindrom – slika se obarva rdečkasto, trak se skrči in postane lomljiv. Godina je opozoril, da je pri ukrepih treba delovati odgovorno in najprej poskrbeti za ustrezno hranjenje, s čimer bodo stroški restavracije nižji.
Pri filmih, ki niso bili velikokrat prikazani, so kopije pogosto delali kar iz negativov, pri čemer je bil proces koloringa precej omejen. Veliko filmov tako sploh nima pozitiva, tudi eden izmed načinov digitalizacije poteka na podlagi negativa. Kljub temu da je negativ lažje ohraniti, pa se pri digitalizaciji negativa izgubijo določene značilnosti slike – sestava barv, slika je veliko ostrejša, digitalizirana verzija lahko deluje kot povsem drug film.
Ob pomanjkljivostih in spremembah prvotne slike z digitalizacijo se postavi vprašanje, ali je pomembneje uporabiti najkvalitetnejše in najbolje ohranjene verzije, kot je recimo negativ, ali je pomembneje slediti viziji avtorja in digitaliziran film vizualno čim bolj približati avtorjevi viziji in izvirniku.
Vsak izmed predstavnikov je predstavil situacijo na področju restavriranja in digitaliziranja v posamezni državi. V Bosni in Hercegovini poteka le digitalizacija, predstavnik bosanske organizacije ASBH je izpostavil, da bi morala biti digitalizacija domačih filmov glavna prioriteta vsake kinoteke, a pogosto ni posluha in občutka za ohranjanje filmov.
Srbija je v primerjavi s preostalimi državami vodilna na področju restavriranja in digitaliziranja. Pred desetimi leti je namreč Jugoslovanska kinoteka v Beogradu z evropskimi sredstvi kupila prvi skener in opremo za digitalizacijo. Trenutno v sodelovanju s podjetjem A1 poteka projekt digitalizacije stotih filmov. Kot je poudaril predstavnik srbske organizacije SAS, se vse odvija zelo hitro in brez premisleka. Primer nepremišljene odločitve je recimo digitalizacija poškodovane kopije filma Bitka na Neretvi (1969) ob petdeseti obletnici. Pred leti so namreč film že digitalizirali v Nemčiji, kjer obstaja blue-ray verzija filma.
Kot primer slabe prakse so govorci izpostavili tudi severno makedonski film Črno seme, pri katerem so kljub digitalizaciji slike pustili originalni zvočni zapis. V zaključni špici, v kateri so navedli sodelujoče, ni bilo zapisanega direktorja fotografije in če je direktor fotografije odgovoren za sliko filma, se zdi smiselno, da bi sodeloval tudi pri njeni restavraciji.
Po drugi strani je Radio in televizija Srbija nakupila več skenerjev, s katerimi bodo digitalizirali celoten arhiv. Pri tem sodeluje okoli 15 delavcev, glavna koloristka je po izobrazbi snemalka in ima vse potrebne licence za opravljanje svojega dela, kar daje upanje, da bodo vsaj televizijski filmi in serije ohranjene v najboljši možni verziji.
Med drugim je tekla beseda tudi o tem, da bi v prihodnje pri vseh procesih filmskega restavriranja morala biti prisotna komisija, ki preverja, ali so restavratorski postopki pravilno izvedeni. Direktivo je predlagalo združenje IMAGO – The European Federation of Cinematographers. Premislek o obstoju državnih strategij in povezovanju z iniciativami je zaključila misel, da zaradi pomanjkanja sredstev zadostuje digitalizacija. V namen izobraževanja na področju restavriranja in digitaliziranja so organizirali tudi simpozij.
Restavratorsko etiko pri filmu so primerjali z restavriranjem likovnih del, pri čemer je priporočljivo, da se pri postopku, v primeru, da je avtor živ, upošteva njegovo mnenje pri korekturah. Menijo, da bi bilo smiselno pregledati vse obstoječe kopije in poiskati intremediate negativ, saj se na ta način ohranita mehkoba slike in izvirna barvna sestava.
Makedonija zelo dobro sodeluje z madžarskimi iniciativami, z njihovo pomočjo jim je uspelo digitalizirati in restavrirati vso filmografijo bratov Manaki. V naslednjem letu nameravajo digitalizirati vse svoje igrane filme (52), kar ni uspelo še nobeni drugi evropski državi.
Govorci so pogovor zaključili z mislijo, da restavriranje in digitaliziranje filmov ni le dolžnost posamezne kinoteke, ampak da z zavzemanjem za ohranjanje filmske dediščine izkazujejo spoštovanje starejšim kolegom, hkrati pa je treba poskrbeti za dostopnost mlajšim generacijam. Eden izmed načinov boja za boljše pogoje predstavljajo tudi festivali – kot je balKam.