Ranjen moški ego v vesolju

Leta 2148 je svet uničen in popolnoma izkoriščen, zato se postopoma vzpostavlja socializem, ki naj bi človeštvo in planet ponovno spravil v ravnovesje. Korporacije tako svoj pogled usmerijo izven meja planeta. Milutin, osamljen in psihično nestabilen astronavt, se odpravi na misijo, na kateri naj bi do ozvezdja Alfa Centauri pripeljal vesoljsko ladjo korporacije Ederlezi in tam implementiral ideologijo juche. Na dolgotrajen in zahteven podvig, ki bi v osami nedvomno načel njegovo psiho, ga tako pospremi Nimani, uporabniku posebej prilagojen android najnovejše generacije, ki je predprogramirana z ogromno vedenjskimi vzorci in je možen ugoditi še tako zahtevnemu uporabniku. Milutin jo sprva zavrne in je prvih nekaj tednov misije niti ne aktivira, saj je zaradi svoje preteklosti popolnoma nezaupljiv do žensk. A na koncu ga osama vseeno premaga, zaradi česar aktivira Nimani in jo začne uporabljati predvsem kot spolno in konverzacijsko partnerico. Čez čas ga začneta frustrirati njena predprogramirana narava in manko človeške avtentičnosti želje. Njena robotska podrejenost ga začne dolgočasiti in začne jo po tihem prezirati, vse dokler ne izve, da ima Nimani poleg predprogramiranih vedenjskih vzorcev tudi poseben operacijski sistem, ki je zgrajen zgolj na podlagi izkušenj robota z uporabnikom. Prepričan, da jo lahko tako naredi bolj človeško, se dokoplje do njenega jedra in izbriše s strani korporacije naložen operacijski sistem. Takrat pa se začnejo stvari zapletati.

Takšna je premisa Ederlezi vzhaja (Ederlezi Rising, 2018), znanstvenofantastičnega filma srbske nizkoproračunske produkcije v režiji Lazarja Bodrože in po scenariju Dimitrija Vojnova, prirejenega po kratki zgodbi iz osemdesetih izpod peresa Zorana Neskovića. In če sicer film v polje srbske filmske scene prinaša žanrsko novost, pa se znotraj žanra dogaja prav nasprotno – odnos med človekom in robotom ter vprašanje esence človeškosti sta eni izmed najstarejših tem, s katerimi se ukvarja znanstvena fantastika. A kljub temu se je film loti – oziroma vsaj skuša lotiti – na inovativen način. Na začetku nas pritegne z zanimivim orisom konteksta, v katerega je dogajanje postavljeno in kjer je vseprisotna hladnovojna ikonografija. Ves čas je tudi mogoče slutiti razne vplive (ali pa morda celo stilske hommage) velikih filmov znanstvene fantastike, kot sta na primer Solaris (1972) ali Iztrebljevalec (Blade Runner, 1982).

Vpliv prvega je mogoče zaznati tako stilsko, kjer se je navdihovala predvsem scenografija notranjosti ladje, s katero Milutin potuje skozi vesolje, kot tudi vsebinsko. Solarisov glavni lik je obseden s svojo preminulo ženo, ki se mu venomer prikazuje, medtem ko je Milutin ranjen osamljenec, obseden s predstavami žensk iz svoje preteklosti, ki po učinku bumeranga vplivajo na njegovo sedanjost. Čeprav ima nad Nimanijino osebnostjo in vedenjem popoln nadzor, se na koncu izkaže, da želi prav tisto, kar ga je v vseh prejšnjih zvezah delalo nesrečnega – od partnerice želi avtonomijo in sprejemanje lastnih odločitev ter želja, tudi če so te v nasprotju z njegovimi.

Tudi vzporednice z Iztrebljevalcem lahko vlečemo tako na stilski kot vsebinski ravni. Svoj pečat je definitivno pustil z monumentalnimi in distopičnimi posnetki eksterierja, ki pri obeh filmih krasno kontekstualizirajo dogajanje, pri čemer lahko pri Ederlezi vzhaja pohvalimo odlično uporabo brutalistične arhitekture, zgrajene v Beogradu v času socializma. Prav tako je vsebinsko jedro obeh filmov podobno, le lotevata se jih z drugih strani. Osnovna premisa obeh filmov je namreč vprašanje odnosa med človekom in androidom. Tudi nenehno poudarjanje seksualne vloge Nimani nas spomni na pretirano seksualizirane in izkoriščane androide iz Iztrebljevalca.

Temu vsemu navkljub se po ogledu filma, ki traja zgolj 84 minut (a zdi se jih za 120), počutimo nekoliko prikrajšane. Film nas na nek način prelisiči s svojo ambiciozno scenografijo in za majhen proračun presenetljivimi posebnimi učinki, a nam kompleksno tematiko, ki se je skuša lotiti inovativno, servira precej klavrno. Skozi celoten film se namreč protagonist sprašuje, kaj je tisto, kar človeka dela zares unikatnega in se hkrati na vse pretege trudi, da bi Nimani vdihnil dušo. Takšno humanistično premiso bi se dalo veliko bolje razdelati in jo razviti (spomnimo se Iztrebljevalca), avtorji filma pa jo raje zavijejo v dinamiko medosebnih odnosov in ljubezenske težave. Čeprav mu uspe ustvariti življenje (kot v komunikaciji s korporacijo tudi ponosno sam oznani), film le-tega zvede na zmožnost spontanega joka (pa še takrat ga mora na to opozoriti računalnik), namesto da bi se ga lotil na kompleksnejših ravneh. Tako na koncu dobimo v vesolje postavljeno melanholično zgodbo o ranjenem moškem egu, ljubezni in žrtvovanju – klišejskih in preprostih temah z upanjem na polne kinodvorane. In čeprav na prvi pogled film s svojimi stiliziranimi vizualnimi intermezzi vesolja in zunanjosti ladje deluje zvest tradiciji arthousa, na koncu koncev ti izpadejo kot lahka rešitev za polnjenje filmskega traku. Morda bi omejen proračun avtorji raje kot za vizualno privlačne posebne učinke porabili za boljšega in bolj domiselnega scenarista. Skupaj s prepogostimi in predolgimi prizori seksa, ki že po drugem ali tretjem dosežejo svoj kontekstualni namen, a se kljub temu ponavljajo skoraj do konca filma, se lahko po ogledu filma vprašamo, kaj smo poleg tega sploh videli. Kot že omenjeno – nekaj klavrnih dialogov o ljubezni in človeški naravi s precejšnjo mero ranjenega moškega ega.