Subtilno v pravljico

Mati ni vedela (Mor visste Ingenting, Anita Killi, 2020) se spopade s temo tesnobe na subtilen način. Bolj kot s samo vsebino in razlogi za tako stanje se ukvarja s prikazom čustev skozi dovršene in mojstrsko animirane lutke. Kadriranje v filmu je premišljeno in predstavi prostor dogajanja z bližnjimi in intimnimi plani, ki jih dodatno poudari atmosferska osvetlitev. Okoljska pripoved je ključnega pomena za vzpostavitev tona in posrednega pripovedovanja zgodbe.

Glavna junakinja, deklica, se zateče v prazno silo—njeno samico za prestajanje duševne stiske. Okoli nje ležijo mrtvi ptiči, ki ponazarjajo njene prejšnje neuspele spopade s lastnimi demoni. Film preigrava mejo med tegobnim resničnim in spokojnim pravljičnim svetom, skozi katerega se deklica sooči s svojo depresijo. Iz pravljičnega sveta v silo  pade ranjen ptič, vendar mu tokrat deklica uspe pomagati in mu povrniti življenje. Deklica se zave, da je včasih potrebna pomoč drugega, da prebolimo svoje težave. Zapusti silo in zakliče po mami.