Ad memoriam zlata ptička
Kdo je bil prvi? Zgodovina vesoljskega odkrivanja, bitke za osvajanje nebesnih sfer navadnim potnikom tako nedosegljiva. Vesoljski psi (Space Dogs, 2019) je nemško-avstrijski film, skozi katerega z globokim glasom pelje Aleksej Serebrijakov, znan po vlogi tragičnega družinskega očeta Kolje v spopadu z oblastjo, vero in korupcijo daleč od zvokov mestnega vrveža sodobne Rusije, v Zvjagincevem Leviatanu (Leviathan, 2014). Toda tu ni govora o nekom drugem, gre namreč za epopejo hišnim ljubljenčkom, ki to niso, oz. nikoli niso bili. Njihov dom je namreč ulica, natančneje moskovski bulvar mestnih naselij, obsojeni so na življenje ceste, njihovo poslanstvo: nekaj več! Več od kateregakoli drugega zemeljskega bitja, Namenjeni so namreč zvezdam, širokemu prostranstvu, kamor jim bo človek šele sledil. Toda oni so bili prvi, stopinje, ki jih puščajo za sabo, so stopinje, kamor stopa človeška noga. Podirali so rekorde, višinske, dolžinske, svoje življenje in telo so prepustili znanosti, dobesedno. In ker so bili prvi, so to tudi drago plačali. Z življenjem namreč, za razliko od tistih, ki so jim sledili, za njihov povratek ni bilo nujno ostati živ. Smrt. A to kakšna! Vredna slave, pa tudi lastne zgodovine? Bili so del nečesa, kar je bilo večje od njih samih, za njimi stojijo monumenti, Vesoljski psi je eden od njih.
Odiseja 2001 (2001: A Space Odyssey, 1968), uvodna špica. Tema, ogenj, bolj primatom kot človeku podobni človečnjaki. Orodje, met, vrtenje, vrtenje vesoljske postaje. Toda kaj se je zgodilo s kostjo neke druge grupe, zalučala je kost, a je ta pristala v daljnjem kotu predhistorične jame. Z njo se niso več ukvarjali, pa tudi z lastnim zgodovinjenjem verjetno bolj malo.
Orodje je vrženo, prvo živo bitje v vesolju, Lajka. Čeprav ne za dolgo, živo. Vesoljska kapsula in Lajka z njo gorita v bleščečem sijaju ob ponovnem vstopu v zemeljsko atmosfero. Tema. Novi kader, moskovski tlakovci, trop potepuških psov. Gledamo se iz oči v oči, brezciljno tavamo, na vsake toliko našo pozornost posvetimo parkiranemu avtomobilu, dogajanju na ulici, mimobežni človeški figuri. V ozadju zvok bližnje diskoteke. Mi smo živali! Ne zmenimo se kaj dosti za to, svet ki ga človek ustvarja s svojim delovanjem služi kot kulisa. Melos urbanega postsovietskega predmestja, prepustimo se mu. Pozor! Mi smo živali. Film nas ne pusti več pri miru, vsako renčanje je potencialno nevarno, vsak lajež znanilec bližajočega se bestialnega izbruha.
Ali smo res samo živali? Film vse do konca preizprašuje teme agresije, razlike med človečnostjo in človeškostjo, temo smrti kot končnim znanilcem tega delovanja. Antologogija po meri človeka, živali.