Animirana izpoved o bolezni

Pojma dokumentarni in animirani film delujeta dokaj nepovezano, celo nasprotujoče. Animirani dokumentarci na Animateki prepletajo oba.

Animirani film Kadar me kaj skrbi – Annabellina zgodba (When I Worry About Things – Annabelle’s Story, Andy Glynne, 2017) in risana animacija Presenečenje (Surpresa, Paulo Patricio, 2017) temeljita na prvoosebni izpovedi posameznice. V prvem Annabelle pripoveduje o spopadanju z obsesivno-kompulzivno motnjo in depresijo, v drugem pa Alice spregovori o okrevanju po raku ledvic. Animaciji ilustrirata čustva in vzpostavljata distanco do bolezni.

Ker gre za prvoosebno izpoved, je meja med objektivnim in subjektivnim zabrisana. V Kadar me kaj skrbi Annabellina čustva jasno ponazorijo sence in temne, strašljive podobe v trenutkih, kadar je preplašena ali zaskrbljena. Njena čustva na primer jasno prikaže prizor, v katerem razlaga o svojem najtežjem obdobju. Takrat se pogrezne pod površino, v neskončno praznino. Podobe v tem filmu vizualizirajo izrečene besede, v Presenečenju pa jih na trenutke celo nadomestijo. Junakinja je triletna deklica, ki se še ni sposobna tako jasno izraziti z besedami. V svoji razlagi se večkrat ustavi in napove, da bo nekaj raje narisala, čemur sledijo njene risbe.

Animaciji obravnavata soočanje z boleznimi, o katerih je težko spregovoriti. Tovrstnih tem se je lažje lotiti s poudarkom na razumevanje težav, o katerih junakinji spregovorita, kot pa s približanjem likov. Slednje omogoči animacija, ki ne prikaže resničnega obraza/izraza oseb, temveč zarisuje predvsem njuno počutje in dogajanje okoli njiju. Na ta način filma preneseta svoje sporočilo o pomembnosti govora o določenih boleznih prav skozi distanco, ki jo vzpostavita.