Predobro, da bi bilo resnično

Leta 1917 v odročnem, dolgočasnem mestecu Milford v Kansasu mladi zdravnik J. R. Brinkley trdi, da je odkril zdravilo proti impotenci. Navdih dobi pri lokalnemu kmetu, ki mu obupan predlaga, naj v njegova moda vstavi kozja moda. Brinkley zato na njem izvede presaditev kozlove spolne žleze, devet mesecev kasneje pa se kmetu po šestnajstih letih impotence rodi prvi otrok. Operacija je šele začetek vznemirljivega življenja gospoda Brinkleya, ki ga avtorica Penny Lane poustvari v dokumentarnem animiranem filmu Jajca! (Nuts!, 2015)

Humorni celovečerec sestavljajo računalniška animacija, stare črno-bele fotografije, televizijski in domači posnetki ter intervjuji z zgodovinarji, ki so se z življenjem ekscentrične zgodovinske osebnosti poglobljeno ukvarjali. Gre za prikaz uresničitve ameriških sanj, poustvarjen po biografiji The Life of a Man (1934) Clementa Wooda, v kateri se mladi Brinkley s svojo ambicioznostjo in iznajdljivostjo povzpne iz revnega kmečkega dečka v priljubljenega mogotca.

Brinkley je s pridobljenim kapitalom od presaditev ustvaril lastno radijsko postajo KFBF, ki je oddajala po Severni Ameriki. Šlo naj bi za prvo postajo, ki je predvajala kantri glasbo, ob večerih pa je Brinkley imel tudi oddajo z zdravniškimi nasveti. Njegova vedno večja popularnost je razburila tako zdravniško zbornico kot tudi komisijo za cenzuro radijskih postaj. Prvi so trdili, da so njegovi načini zdravljenja čisto šarlatanstvo, drugi pa so bili ogorčeni nad njegovimi javnimi zdravniškimi nasveti glede spolnega življenja in predvajanja kantrija. Kljub veliki javni podpori je Brinkley izgubil licenco za radijsko postajo in zdravniško prakso, kar avtorica spretno prikaže s prepletom časopisnih člankov, fotografij in animacijo, ki jo je poustvarila na podlagi sodnih zapisnikov.

Brinkley boj nadaljuje v politiki. Kandidira za guvernerja Kansasa, vendar oblast na nelegitimen način prepreči njegovo zmago. Preseli se na skrajni sever Mehike in zgradi takrat največji radijski oddajnik na svetu XERO, ki naj bi bil tako močen, da so radijske valove lahko lovili celo z zobno nitko, po pričevanjih pa so program oddajale tudi neskončne žičnate ograje za varovanje goveda. Začel je tudi s prej še nepoznanimi nadležnimi radijskimi oglasi, s katerimi je promoviral predvsem svoja čudežna zdravila. S tehnološkim napredkom pride tudi do spremembe stila animacije, tako v tridesetih letih črno-bele novinarske posnetke zamenjajo barvni domači posnetki družine Brinkley, animacija pa se iz prvotne preproste črne črte na beli podlagi postopoma spreminja v vedno bolj podrobno barvno animacijo.

Konec slavne kariere predstavlja zadnja sodna bitka, v kateri Brinkley toži zdravnika Morrisa Fishbeina, velikega nasprotnika šarlatanov. Kljub veliki odvetniški premoči na koncu izgubi. Izkaže se, da zavoljo dobička zavaja ljudstvo. V zadnjem delu filma se razkrije, da je tudi biografija, na kateri temelji film, lažna. Avtorica s tem poudari človeško naivnost, ko pride do velikih, nenavadnih zgodb o uspehu. Z zgodbo o Brinkleyu pokaže na moč medijev in oglasov, ki poneverjajo dejstva. Tako kot navidezni zdravnik gledalca zavaja, vendar v nasprotju z njim prevaro tudi razkrije, s čimer prevprašuje samoumevnost dokumentarnega film kot sredstva za prikazovanje resničnosti.