Dehumanizacija »drugega«
Migracije ljudi zaradi takšnih in drugačnih razlogov vsekakor niso moderni pojav, ampak zgodovinska konstanta. Okoli njih lahko spremljamo pereče debate, ki jih pogosto zaznamuje strah pred »drugim«. Dejstvo je, da sta sprememba okolja in sam proces selitve za posameznike lahko zelo boleča in v nekaterih primerih celo usodna. Problematiko migracij in priseljencev obravnavata dva filma iz II. sklopa animiranih dokumentarcev. Prvi, Song Sparrow (Farzaneh Omidvarnia, 2019), prikaže mučno potovanje migrantov v želji po boljšem jutri, medtem ko se drugi, Dom (Home, Anita Bruvere, 2019), osredotoča na historični prikaz specifičnega primera.
Prvi film se umešča v sodobni čas in temelji na resničnih dogodkih, ki so se zgodili leta 2015 v Avstriji in leta 2019 na Irskem. Skupina migrantov, ki se starostno razteza od dojenčka do starejšega gospoda in ženice, plača vozniku hladilnika, da jih pripelje do določenega kraja, ki ostane neznan. Gre za lutkovno animacijo, narejeno pretežno iz volne, ki uspe ustvariti zadušljivo atmosfero prevažanja v dehumaniziranem prostoru. Potniki so natlačeni v zadnjem delu tovornjaka, okoli njih se nahajajo viseči kosi mesa, s katerimi so očitno izenačeni. Dolgo časa mirno ostajajo v tišini, spremljajo pa jih zgolj zvoki premetavanja vozila in monotona glasba. Kmalu temperatura postane nevzdržno nizka in začne se borba za preživetje. Ritem filma se bistveno spremeni in tišina preide v panične udarce potnikov po steni tovornjaka, pospremljenih z zvokom jokajočega dojenčka. Animacija vzpostavi jasno dihotomijo z voznikom, za katerega se zdi, da to počne izključno zaradi lastnega dobička. Ta uživa v hladni pijači in zapeljevanju avtostoparke. Njegovo izkušnjo zaznamujejo vedra radijska glasba, žive barve stilizirane okolice in osvetljena kabina, ki vstopajo v kontrastni dialog z zatemnjenim, meglenim in klavstrofobičnim prostorom hladilnika, v katerem se potniki trpeče bližajo svojemu koncu. Njihov resnični svet se začne preobražati v zblaznele halucinacije in moraste podobe: filmsko polje zapolni črnina, znotraj katere se prikaže krsta, ki zapre vrata najstarejšemu potniku; pojavijo se sive podobe gozda, naseljenega s pošastmi; mati ima privid na kavlju visečega otroka. Policija na koncu odpre vrata hladilnika in odkrije mrtva, zamrznjena trupla z izjemo dojenčka, ki ga je mati spravila v enega izmed kosov mesa.
Tudi v kolikor bi skupini ljudi uspela ta pot, bi bilo njihovo nadaljnje življenje gotovo zaznamovano s statusom tujcev. To problematizira drugi film Dom, ki prikazuje tristoletno zgodovino zgradbe v vzhodnem Londonu, v kateri so živele različne priseljenske skupnosti, ki jih povezuje ukvarjanje s tekstilno obrtniškimi dejavnostmi. Tako so pogosto uporabljeni material animacije različne tkanine, ki se spreminjajo v izdelane obleke. Levji delež filmskega dogajanja se odvije v zgradbi. Podobno kot potniki v hladilniku se tudi že integrirani priseljenci zdijo izolirani od zunanjega sveta in nesprejeti s strani družbe, čeprav njihovo življenje ni (več) tako neposredno ogroženo. Osrednji filmski subjekt je nenehno spreminjajoči se stanovanjski prostor, zaznamovan s številnimi generacijami, ki jim predstavlja zavetje. Transformacijo prostora film podoživi z rekonstrukcijami pohištva, dekoracij, jedilnega pribora, raznih šivalnih strojev …, ki se pojavljajo in izginjajo skupaj z generacijami priseljencev. Ti so prikazani z enostavnimi izrisi na prosojno akrilno steklo. Avtorica Anita Bruvere pove, da je na ta način želela prikazati ljudi kot duhovom podobne figure, ki vstopijo v hišo zgolj za nekaj trenutkov, pustijo odtis v njeno zgodovino in nato izginejo v nič.1 Med prehodi iz ene generacije v drugo se prikažejo arhivski časopisni članki, ki obravnavajo priseljence iz omenjene zgradbe. Izpostavljajo sta zlasti dve stališči. V prvem primeru se pokaže odklonilna drža družbe, ki bi se priseljencev najraje znebila. V drugem primeru pa se izpostavita njihova nadarjenost za tekstilno obrt in kvaliteta njihovih produktov, ki bi jih bilo škoda izgubiti.
Če so protagonisti filma Song Sparrow izenačeni z živilskim tovorom, ki se jih prevaža od točke A do točke B, pa čeprav slednje ne dosežejo (spomnimo se samo poročanja medijev o tem, koliko beguncev je vsakodnevno potonilo na ladjah, verjetno se podobno dogaja še danes, a medijska pozornost je drugje), so drugi na tak ali drugačen način izločeni iz družbe ali zgolj reducirani na produkte, ki jih proizvajajo.
- Write, Robin. 2020: »FemmeFilmFest20 Interview: Anita Bruvere the director of the animated short film ‘Home’«. Dostopno na: https://filmotomy.com/femmefilmfest20-interview-anita-bruvere-the-director-of-the-animated-short-film-home/; pridobljeno: 4. 12. 2020