Snaga zahodne ekologije
Kratkometražni animirani film Machini (Frank Mukunday in Tétshim, 2019) oriše življenje skupnosti na periferiji globalnega kapitalizma, kjer so lokalni delavci skupaj s svojim ekosistemom brezsramno in brezbrižno izkoriščani.
Animacija uporablja materiale, kot so kreda, gramoz, kamenčki in zarjaveli ostanki raznih kovinskih izdelkov, kar priča o preprostosti prikazanega prostora, v katerega prične vdirati mašinerija razvitejšega globalnega centra. Film se bere kot zgodovinski prikaz periferije, ki skozi čas ne napreduje, ampak na račun zahoda, ki jo neokolonialno izčrpava, počasi propada. Sprva je tamkajšnje življenje prikazano kot radostno in brezskrbno, čeravno so hiše v ozadju – narisane s kredo – prikazane izrazito enostavno. Nad pokrajino začne bdeti podoba tovarne, prav tako izrisane s kredo, le da so njene linije vidno kompleksnejše, zaradi česar jo spremlja občutek tujosti. Industrijski kompleks začne naddoločati celotno okolico, vladati mestu in si podrejati njegovo prebivalstvo, ki ga uporablja za delovno silo.
Predhodno zadovoljstvo in radostne pesmi se spremenijo v mučen in izrazito repetitiven delovni proces. Ljudje, sestavljeni iz drobnih kamenčkov, si ob utrujenih ponavljajočih se vzdihih med seboj v verigi ritmično podajajo še manjše kamenčke. V naslednjem kadru so prikazani skozi interakcije s stroji, ki so jim več kot očitno podrejeni in jim služijo zgolj kot njihov nujni privesek. Kmalu čutijo neposredne posledice, ki jih s sabo prinaša tovarna. Iz nje začnejo prihajati toksične snovi. Zeleni smog iz dimnikov postopno požira in prekrije celotno pokrajino, hkrati pa se v reko izločajo strupene snovi. Prebivalci eden za drugim umrejo, kar film prikaže tako, da kamenčki, iz katerih so sestavljeni, padejo na gramozna tla, iz katerih jih kasneje odstranijo industrijski stroji prihodnjih generacij. S tem je lokalno prebivalstvo izenačeno z zemeljsko plastjo in surovimi viri, ki jih je potrebno izčrpati do konca.
V zaključku, ko se animacija že konča in polje napolni praznina, glas v off-u film umesti v širši družbenopolitični kontekst. Delavci kopljejo ključen material za proizvodnjo baterij električnih avtomobilov, ki jih na zahodu povezujemo s čistejšo, ekološko alternativo. Nadaljnji zeleni razvoj globalnega centra je, kot prikaže Machini, pogosto pogojen z ekološko in družbeno destrukcijo njegove periferije. Okoljska pravičnost tako vsekakor ni distribuirana enakopravno in dokler se celotne produkcijske verige bistveno ne predrugačijo, bodo zmeraj obstajala siva, namerno spregledana območja novodobnega suženjstva in ekoloških katastrof.