Hvalospev melanholiji

Geoffroy de Crécy v animaciji Empty Places (2020) reprezentira delovanje strojev, in sicer strojev, ki se nenehno vrtijo v zanki. Delujejo nemoteno, ne ozirajo se na okolico ali na ljudi. Avtor nemoteno delovanje strojev prikaže s ponavljajočimi dejanji njihovih lastnih gibov. V zankah vrteče se naprave naniza v linearno sekvenco, kjer s serijo ponavljajočih se kadrov različnih naprav v krožnem vrtenju vzbuja mehanski učinek. 

Film na napravah, ki se vrtijo v svoji lastni zanki, prikazuje transport različnih vsakdanjih predmetov: lubenice, nakupovalnega vozička, pločevink. Humoren učinek doseže, ker predmetov nihče ne vzame s tekočega traku. Gledalec se v tem trenutku zave odsotnosti človeka, ki bi predmete transportiral naprej, tako pa ostajajo ujeti v polno delujočih napravah.

Naprave oz. stroji iz svoje zanke ne morejo, tudi na koncu, ko mislimo, da se bo nekaj le zgodilo, spremenilo, kar bi ustavilo njihovo monotono delovanje. Avtor namreč ustvari trenutek velikega pričakovanja, ki ga stopnjuje z daljšim in počasnim približevanjem na gramofon, na katerem se predvaja Beethovnova simfonija – gre za edini primer gibanja v globino, ki ustvarja suspenz, v nasprotju z rahlimi horizontalnimi premiki v stran, ki so prisotni v večini animacije. S tem ustvari občutek, kot da se bo nekaj zgodilo, se ustavilo ali začelo razpadati, a namesto tega nam tik pred zaključno špico ravnodušno postreže z novo ponovitvijo celotne melodije in s tem, sklepamo, celotne zgodbe.