Umreti za zlato (Dying for Gold, 2018) sta Richard Pakleppa in Catherine Meyburgh posnela v okviru istoimenske kampanje z namenom ozaveščanja o problematiki izkoriščanja rudarjev v južnoafriških rudnikih zlata, ki neprekinjeno traja vse od odkritja zlata na teh tleh, 1886, do danes. V skladu s kampanjo sta fokus dokumentarnega filma namenila zlasti predolgo zamolčani epidemiji silikoze in tuberkuloze med rudarji. Bolezni izhajata iz prašnih delcev, ki jih rudarji vdihavajo pri delu zaradi nezagotavljanja minimalnih higienskih pogojev in zdravstvenih standardov zavoljo večje produktivnosti in posledično večjega dobička rudarskih korporacij.

Film sestavljajo intervjuji z rudarji in njihovimi družinami iz Južne Afrike, Mozambika, Kraljevine Svazi, Lesota in Bocvane, katerih usode pa so si med seboj zelo podobne. Mednje se pomešajo propagande za delo v rudnikih iz različnih let, stari dokumentarni posnetki rudarskega življenja in prve omembe prahu, ki nastaja pri delu. V jukstapoziciji s temi se odvijejo dokumenti o zasedanju rudarskih korporacij, njihovimi ureditvami in odločitvami skozi zgodovino, karikirani prikazi varnega razkošja zahoda in filmskimi izseki pogleda le-tega na zlato. Tako film z izmenjevanjem prikazovanja natlačenih življenjskih razmer rudarjev in posnetkov hladnih mogočnih stolpnic opominja na odmaknjenost moči in sprejemanja odločitev, ki se tičejo delavcev, od njih samih, ter s tem vzbuja nelagodje. Kljub temu posnetki ne uspejo dovolj radikalno zarezati v problematiko – po eni strani se zdijo preveč estetsko izčiščeni, da bi avtentično prikazali realno vzdušje, po drugi strani pa se teme lotevajo dokaj enoplastno. Intervjuji kljub številčnosti potekajo na ravni osnovnih dejstev, s čimer se sicer pokaže prisotnost istega problema na več koncih kontinenta, vendar raziskovanje slednjega prav zaradi tega ne zaide globlje, temveč deluje ponavljajoče. Prav tako je kompleksna vpletenost problema v zgodovinski in širši družbeni kontekst le grobo nakazana in še to le v povezavi s konkretnim problemom epidemije poklicne bolezni. Kar pa filmu celo na tem področju najbolj umanjka, je prikaz boja južnoafriških rudarjev in njihovih družin, ki so vložili skupinsko tožbo proti rudarskim združbam zaradi večstoletnega kršenja zakonov delovnih pogojev, nezagotavljanja zdravstvene oskrbe in neizplačila odškodnin za družine rudarjev, ki zavoljo poklicnih bolezni ne zmorejo več opravljati dela, poleg tega pa potrebujejo še posebno oskrbo. Ker film predstavi le za kaj se borijo, popolnoma pa izpusti njihov boj, ki ga omeni le v končnem napisu, rudarji in njihove družine v filmu izpadejo pasivno, ne pa kot ključno gibalo kampanje. Da filmu pravzaprav primanjkuje njihova vključenost, je še bolj očitno, saj vse do konca film samega sebe in svojega nastajanja ne umesti v kontekst kampanje. Tako se zdi, da deluje proti svojemu (sicer površinsko izpeljanemu) namenu, da bi pokazal vpletenost zahodnega sveta v problematiko. Hkrati intervjuvanim rudarjem odvzame aktivistični moment, ki ga ima že njihova pripravljenost na pogovor z željo ozaveščanja, njihovo sodelovanje pri nastajanju in interes za film. S tem slednji poda vtis, da prikazuje nekaj oddaljenega, pripoveduje tujo, ne pa tudi svoje lastne zgodbe – o problemu in kampanji.

Umreti za zlato sicer množico uspešno informira o specifični problematiki, vendar se tak cilj za celovečerni dokumentarec vseeno zdi premalo ambiciozen. Posledično v filmu veliko odgovorov na vprašanja, ki se sicer zastavljajo, umanjka. 

Umreti za zlato (Dying for Gold, Richard Pakleppa in Catherine Meyburgh, 2018)