»Prenehajmo govoriti in preidimo k akciji«

Kaj je »pravi« komunizem in kako zgodnjega Marxa preobraziti v družbeno realnost? Kako pravzaprav doseči takšno stanje? Študentske demonstracije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so v srčiki svoje revolucionarnosti kritizirale obstoječi socialistični red, ki se je razkrajal in postajal svoje nasprotje. Socialne neenakosti so zarezovale globoko v družbo, gospodarske razmere so za prebivalstvo postajale nevzdržne, družbena lastnina pa vse bolj predmet razkrajanja. Mladina, ki je posledice vzpona buržoazije največkrat opazovala kar pod lastno streho – zgarani ali brezposelni starši, alkohol in nasilje – se je novim reformam pričela upirati in jih strogo kritizirati, pravi smisel in pravičnost pa iskati v »tradicionalnem« komunizmu in komunističnih spisih.

Prvenec Želimirja Žilnika Zgodnja dela (1969) prikazuje štiri mladostnike, ki postanejo nosilci kulturne revolucije. Na podlagi Marxovih in Engelsovih zgodnjih del (ki jih glas v offu citira ves film) se odločijo, da bodo zakorakali v različne industrijske obrate in spoznanja delili z delavci. Njihovo pot režiser zarisuje s podobami podeželja in blata, v katerih protagonisti sledijo utopičnemu prepričanju, da sta teorija in praksa eno, da bodo torej s svojim revolucionarnim pohodom dvignili zavest delavstvu in kmetom in jih prepričali, da je upor vreden in celo nujen. Izkaže se, da v praksi slogani in velike ideje mislecev ne igrajo velike vloge. Če živiš v blatu in resnični bedi, ti je za takšne abstraktnosti pač malo mar. Morda Žilnik tej misli sledi tudi tako, da so akterji filma predvsem štirje aktivisti, njihovo publiko pa v resnici vidimo le redko – revolucija v tem smislu postane le sama sebi namen. Ko glavni protagonisti spoznajo svoj neuspeh se odločijo, da bodo trpeli tako, kot izrabljan nižji sloj: opazujemo jih, ko se valjajo po blatu in si v znak mučeništva ovijajo kovinske verige. Prepad med buržoazijo in delavstvom Žilnik pravzaprav prikaže že z montažo prvih slikovnih polij, ki oblikujejo dva vzporedna prizora. Film se namreč prične z besedami »Dobro jutro«, ki jih večkrat izreče v svežino milnih mehurčkov odeta ženska. Nato v prizor ostro zareže slika posameznika, ki je na dno družbene lestvice postavljen skupaj s straniščem na štrbunk. Prikaz blatne plati idealizirane bleščeče Jugoslavije je novost, ki so jo v svojih filmih predstavili pripadniki jugoslovanskega novega (črnega) vala.

Osrednja akterka je Jugoslava, preko katere se osmišlja in osredinja premislek o položaju žensk, o seksualnosti in goloti. Kako ženska funkcionira v moški družbi in kakšne obravnave je deležna? Njeno vlogo prikažejo prizori, v katerih jo režiser umešča v ospredje in zasede središčno kompozicijo: ko četverica z avtom kroži naokrog, je na primer edina, ki glavo moli iz avta in po megafonu med ljudi širi ideje revolucije. Film prikaže inteligentno mlado žensko, ki je v idejah in razmišljanju enakovredna svojim moškim sopotnikom, vendar jo pri tem »ovira« lastno telo. Hočeš nočeš, kljub idejam in boju za višji cilj, ki bi jo morali umestiti nad (zgolj) fizično dojemanje, ostaja simbol seksualnosti in moškega poželenja. Njena nezmožnost popolnoma približati se moškemu svetu je uokvirjena z agresivnimi prizori borbe v (ponovno) blatu, ki ni le izraz bede nižjega sloja, temveč tudi Jugoslavine pozicije. Le njej namreč trgajo oblačila s telesa, gnetejo prsi in jo nasilno vlečejo v vse strani, da prevlada občutek nezmožnosti, da bi se obranila. Prizor lahko razumemo tudi kot subverzijo – trganje Jugoslavije.

Žilnik seksualnost med moškim in žensko uspešno primerja z neuspelo revolucijo: moški, ki reče, da lahko sedemkrat v eni noči, pa mu ne uspe, tudi revolucije ne more izpeljati. Jugoslava na koncu postane ogledalo moške impotence in nezmožnosti. Ko se razočarana vrne domov, na podeželje, med delavske starše, jo ponovno obiščejo mladeniči. Ker je priča njihovemu neuspehu, jo grobo odvedejo vstran in jo dvakrat ubijejo: najprej ustrelijo in nato zažgejo, da se resnično znebijo dokazov o kakršnem koli njenem obstoju (in obstoju revolucije).

Film je prikaz reševanja in »poučevanja« kmečkega in delavskega ljudstva, ki je zaradi nevzdržnih razmer podvrženo nekritičnemu razmišljanju in nekakšni vdanosti v usodo: »Vse, česar si želijo malomeščani, je živeti in razmnoževati se – kot živali. V prsih teh ljudi bi bilo potrebno ponovno prebuditi občutek vrednosti in svobode« (citat iz filma). V izbranem trenutku tako sledimo bližnjim slikovnim poljem v rute ovitih ženic, ki Jugoslavi zastavljajo vprašanja v zvezi s kontracepcijo in nosečnostjo. Njihovi obrazi so podobni en drugemu in izrisuje se občutek homogene množice, ki jih pestijo podobne (praktične in vsakdanje) dileme. Intelektualna mladina, ki naj bi imela pravi uvid v družbeno problematiko, se torej čuti poklicano, da jo ljudem predstavi. Žilnik v ospredje vnese razmerje med »aktivno« mladino in »pasivnim« delavskim razredom in kmeti, prikazuje problematičen način vsevednega nastopanja tistih, ki so predstavniki vednosti in zavedanja, pred »primitivnim« in neukim ljudstvom. Pokroviteljski odnos pravzaprav opazujemo tudi v sodobnem levičarskem diskurzu. Čeprav je v mnogočem nosilec resnice in znanja, je pogosto vzvišen in v svojem bistvu poučevalen – zdi se, da pripomore, da ja razkol med levico in desnico še ostrejši in včasih popolnoma nepremostljiv. Način posredovanja znanja je torej vsekakor pomemben, potreben razmisleka in ves čas prisotne samorefleksije. Kdo, navsezadnje, pa se rad počuti kot popoln bebec, ki (naj bi) ga zanimajo le najbolj banalne reči? V tem smislu je film vsekakor gradivo za premislek o sodobni politični realnosti.