Živeti za zlato
V dokumentarcu Umreti za zlato (Dying for Gold, 2018) režiserski dvojec južnoafriških korenin Catherine Meyburgh in Richard Pakleppa razkriva več kot stoletje trajajočo degradacijo lokalnega okolja ter moralno-etično sporno zaposlovanje in delo v rudnikih zlata.
Nazorna vizualna podoba in spremljajoči zvoki rudniškega orodja popeljejo v vsakdan rudniškega delavca, kopalca zlata. Preznojeni, brez mask, zgolj s čelnimi svetilkami na čeladah so mnogi možje še danes izpostavljeni silikozi, ki je zaradi nenehno visoke koncentracije prahu v rovih praktično neizogibna. Zaenkrat neozdravljiva bolezen v začetnem stadiju prizadene pljuča, sledi ošibitev celotnega organizma do točke, ko izčrpano telo kloni pod težo njenih posledic.
Film prikaže kar nekaj osebnih izpovedi nekdanjih in sedanjih rudniških delavcev, njihovih žena in nekaterih bližnjih. Kljub preštevilnim tragičnim koncem je govora o zahrbtni bolezni v filmu preveč. Izpovedi so si precej podobne in zato izpadejo šablonsko, kot bi bile iz množice zgodb izbrane zgolj tiste, ki so ustrezale zastavljenemu konceptu.
Kljub temu, da so prebivalci že zdavnaj ugotovili, kje tiči srž problema, ti med pripovedovanjem delujejo zelo pasivno, vdani v usodo in nezainteresirani za kakršnekoli spremembe. Njihove besede se ponavljajo in zdi se, kot bi jim jih nekdo polagal v usta. Tako poročanje moških o težaškem delu in spopadanju z boleznijo, žensk pa o posledicah spopadanja z boleznijo njihovih mož in vdovskim življenjem po njihovi smrti, postane dolgočasno in repetitivno. Zdi se, kot bi nam govorci želeli še kaj sporočiti, a jim film ne da dovolj prostora, s čimer razvrednoti njihovo izkušnjo.
Avtohtoni afriški prebivalci kljub sodobnejšemu načinu življenja še vedno živijo v skupnostih, a film kljub temu v ospredje postavlja posameznika. Poleg tega izpostavljanje posameznikov pod vprašaj postavi uspeh širše avtohtone skupnosti v boju proti novodobnemu suženjstvu. Bolj prepričljivo bi namreč delovalo, če bi svoje mnenje prikazal kot mnenje širše skupnosti.
Namesto elementa govora bi večkrat lahko prišla do izraza samo podoba. Redki so trenutki, kjer je vizualno tisto, ki nagovarja – npr. totali pokrajine in detajli delavskih izkaznic govorcev. V oči zbode tudi ponavljajoče prikazovanje visokih stolpnic. Občutek nadvlade bogatih lastnikov poudarja tudi spodnji rakurz. Kar čudi, je to, da bogati rudniški mogotci v dokumentarcu kljub očitni premoči nimajo svojega glasu, avtorja prostore rudarske zbornice, kjer običajno zasedajo, prikažeta prazne. Umreti za zlato prikaže, da je v glavah avtohtonih Južnoafričanov še vedno zakoreninjena miselnost, da v trenutnih razmerah raje nekoliko stisnejo zobe, kot so to počeli že številni predniki. Raje se žrtvujejo za družino, kot pa da bi se borili za širši cilj – bolj svobodno in človeka dostojno življenje, kakršnega so živeli pred prihodom evropskih kolonialistov.