Delo osvobaja?

Prodaja podjetja Tobačna Ljubljana leta 1991 je po besedah Miroslava Stanojevića, profesorja evropskih industrijskih odnosov in raziskovalca sociologije dela, simbolna točka v razvoju slovenskega gospodarstva. Šlo naj bi za poosamosvojitveni poskus odpiranja slovenskih podjetji tujim investitorjem, a prodaja se Stanojeviću ni zdela smiselna. Po skoraj desetih letih uspešnega poslovanja pod nemškim podjetjem Reemtsme – leta 2000 so recimo izdelali rekordnih osem milijard cigaret – je podjetje kupil britanski tobačni velikan Imperial Tobacco, ki je po štirih letih proizvodnjo preselil na Poljsko.1

Po vstopu Slovenije v EU so usodo Tobačne delila še mnoga druga podjetja. Kot pravi Stanojević, je bila predstava o evropskem gospodarskem trgu takrat precej naivna – socialno-tržna logika evropskega trga se je namreč po meri multinacionalk izkazala za veliko bolj tržno kot socialno.2 Pod lastništvom velikih korporacij, ki so zaradi nekonkurenčnosti zapirale manjše proizvodnje v državah evropske periferije, so mnogi čez noč ostali brez služb. Tragičen razplet dogodkov je bil tudi povod za nastanek filma Delo osvobaja (2004) Damjana Kozoleta, v katerem se avtor posveti izkušnji delavcev. Navdih je črpal prav iz primera propada ljubljanske Tobačne.3

Naslov filma spomni na zloglasne napise na vhodih nacističnih koncentracijskih taborišč, v katerih so različne etnične skupine opravljale prisilno delo. Tako tudi na promocijskem plakatu za film poleg slovenskega in angleškega naslova izstopa velik nemški napis »Arbeit macht frei«. Če so v sodobnem času multinacionalke težaško delo pod krinko plačanega dela, ki je sicer izredno podplačano, pogoji pa so pogosto skoraj tako slabi kot v taboriščih, preselile v revnejše države, pa je selitev usodno vplivala tudi na gospodarstvo manjših obrobnih evropskih držav. Te so po prodaji domačih podjetji, ki so jih novi lastniki pogosto pustili propasti, ostala z velikim številom brezposelnih.

Delo osvobaja kritiko novih evropskih gospodarskih uredb, ki se jim je ob vstopu v EU morala podrediti Slovenija, poda, ko poklapani brezposelni delavci po še enem neuspešnem dnevu iskanja zaposlitve ob žuljenju piva v bifeju po televiziji slišijo veselo novico o prestrukturiranju slovenskega gospodarstva. Navajeni prejšnjega socialističnega režima, v katerem je država v zameno za delo omogočala socialno varnost, brezposelni ostanejo sami. Očiten postane še en sistemski problem hitrega spreminjanja potreb tržnega gospodarstva. Delavci so se namreč izučili za točno določeno delo v proizvodnji, zdaj pa se morajo ob novih zahtevah trga prekvalificirati. Mnogi si tega ne želijo, med njih spada tudi protagonist Peter, ki kljub neuspešnim obiskom zavoda za zaposlovanje vztraja pri iskanju službe kot strojni inženir in ne natakar ali kuhar.

»Delo osvobaja« odzvanja tudi v prikazu odnosov znotraj Petrove družine. Po mesecih brezposelnosti Peter postane vedno bolj odvisen od svoje žene. Neenakovreden odnos med zakoncema se poglablja,  v vsakem prepiru Peter potegne krajšo, saj žena na koncu vselej upravičeno izpostavi dejstvo, da brez denarja ni zmožen poskrbeti ne zase ne za družino. Delo je namreč tisto, ki omogoča osnovne dobrine, nezmožnost preskrbe ga postavlja v podrejeni položaj. Ko Peter ostane brez zaslužka, postopoma začne izgubljati tudi svojo besedo v zakonu, kar je razvidno tudi iz odgovora žene, da se nima kaj pritoževati, saj namreč ni zares on tisti, ki komaj pokrije mesečne stroške. Njegovo postopno podrejanje film ponazori z uporabo planov in globinske ostrine. Če sta zakonca v začetku še prikazana v istem planu, ju avtor skozi prepire postopoma ločuje, enega postavi v prvi plan, drugega v ozadje, uporaba plitke globinske ostrine, zaradi katere je v podobi oster le eden, še poudari ohlajanje odnosa. Dokončen razpad zakona predstavlja ženino priznanje, da ima ljubimca. Pogovor v tehniki kader/protikader prekine oddaljena počasna vožnja kamere, uperjene v zakonca, ki gradi napetost. Tišino ob Petrovem soočenju s še enim hudim udarcem pa prekine komični odgovor: »Bruhat grem«. Prizor, v katerem se zdi, da se čas ustavi, kot odmev prikliče misel bivšega kolega z začetka filma, da brezposelni nimajo prijateljev. Peter se zave, da je ostal še brez najbližjih. A humorni vložek, ki je le eden izmed mnogih, film rešuje pred povsem zamorjenim vzdušjem. 

Peter svojo veljavo začne izgubljati tudi med stanovalci v bloku, kar prikažejo spodnji rakurzi v prizoru na parkirišču, ko ob odhodu žene in hčerke pogleda v sosednja okna. Resni stanovalci z očitajočimi pogledi zaradi višinske razlike in uporabe žabje perspektive delujejo pomembnejši, kar bi lahko razumeli kot metaforo njihovega odnosa do Petra. A na koncu je ravno blokovska skupnost tista, ki s ponudbo službe hišnika Petru pomaga, da se lahko ponovno vrne v »normalno« življenje. Delo je torej tisto, ki ga osvobodi, mu vrne dostojanstvo in samozavest ter mu da zagon, da se premakne naprej. Optimistična naravnanost filma pa v kontekstu družbenih sprememb, ki so sledile, dobi grenek priokus, štiri leta kasneje je namreč sledila velika gospodarska kriza, ki je v brezposelnost pahnila še mnoge druge.

1. Zabukovec, Mojca. 2013: »Adijo, tovarna – zlom nekega razvoja«. Delo, 16. oktober. Dostopno na: https://old.delo.si/adijo-tovarna/adijo-tovarna-zlom-nekega-razvoja.html; pridobljeno: 3. 7. 2021.
2. Ibid.
3. Iz avtorjevega nagovora pred projekcijo.