Ivana Grozna (Ivana cea Groaznică, Ivana Mladenović, 2019)

Srbsko mesto Kladovo se nahaja tik ob meji z Romunijo. Znano je predvsem po treh stvareh – naravni znamenitosti Džerdapska soteska, arheološkem muzeju Lepenski vir, katerega ostanki spadajo med najstarejše v Evropi, in po največji hidroelektrarni na Donavi, ki povezuje romunski in srbski breg ter simbolizira prijateljstvo med državama. Iz Kladova izhaja tudi režiserka Ivana Mladenović, ki je svojo izkušnjo z mestom in njegovimi prebivalci uprizorila v avtobiografskem filmu Ivana Grozna (Ivana cea Groaznică, 2019).  

Film prikaže izsek iz življenja avtorice – poletje, v katerem se zgodi marsikaj, a hkrati nič, obdobje pohajkovanja, prevpraševanja lastnih odločitev in zabijanja časa v malem mestu. Bolj kot dejanja film zaznamujejo liki, ki so jih zaigrali naturščiki. Poleg Ivane, ki jo uprizori avtorica sama, nastopijo še njeni družinski člani, prijatelji in drugi prebivalci Kladova. Po igri izstopata avtoričina oče in babica. Babica, ki na prvi pogled deluje dementno, se izkaže za odrezavo in neposredno. Podoben ji je tudi oče, oba sta namreč v svojih dejanjih impulzivna, kar »podeduje« tudi Ivana. In čeprav komunikacija pogosto zaide v ekstreme, je vedno prisotna ljubezen. Da je meja med ekstremi pogosto zabrisana, se vidi v komičnih prizorih prepirov, v katerih Ivana in babica ne glede na babičino starost druga na drugo kričita in se ozmerjata, nato pa se nenadoma obe začneta glasno režati.

Ivana v družini velja za izjemo – poleg tega da je odšla v Romunijo, je pri tridesetih še vedno samska in venomer opozarja na svoje zdravstvene težave. Družina ji kljub pogostemu izpostavljanju, da se naj poroči in da so njene težave samo v glavi, vseeno pomaga. Prikaz življenja zaznamujejo tople pozno poletne barve ter srednji plani in totali. Detajli in veliki plani so rezervirani za trenutke, v katerih res uživa, tak je recimo detajl dlani Ivane in babice, ki svoje nabrekle žile primerja z malimi kačicami in zapoje ljubek napev »kačice, kačice …« ter veliki plani ob poljubljanju svojega trinajst let mlajšega ljubimca, s katerim se morata zaradi predsodkov dobivati na skrivaj.  

Ker se mesto nahaja na obmejnem območju, kar film nakaže že uvodoma z analognim posnetkom pogleda skozi okno med vožnjo po jezu, pri čemer polovico kadra zavzame varnostna ograja in arhivski posnetek mahajočih Tita in Ceaușescuja s proslave ob odprtju jeza, se dotakne tudi odnosov med sosednjima državama, ki jih avtorica izrabi za premislek o svoji poziciji kot srbski avtorici, ki živi in dela v Bukarešti. Za primerjavo svojega življenja v Kladovu in Bukarešti v film vpelje ekscentrična romunska glasbenika – »avantgardnega« bivšega ljubimca Andreia in njegovo odbito, na trenutke celo noro partnerko pop glasbenico Anco Pop, ki ji je film tudi posvečen (umrla jev prometni nesreči kmalu po koncu snemanja).

Glasbenika povabi na proslavo ob praznovanju srbsko–romunskih odnosov, za katero jo zaradi igralskega poklica organizatorji določijo za obraz proslave. Andrei in Anca tako po videzu kot po obnašanju v mestu izstopata: Anca nosi nenavaden slamnik, ki bi ga najbrž našli na glavah kitajskih turistov, in je ustanoviteljica Svetovnega dneva klitorisa, dolgolasi Andrei v vzorčastih hlačah pa igra na inštrument, ki po zvoku spominja na igranje žage. V primerjavi z drugimi liki delujeta bolj provokativna in odprta, a hkrati njuno obnašanje pogosto izpade narejeno in prazno.

Z zaključkom proslave, na kateri Ivani, ki za mesto ni naredila nič, podelijo mestni ključ, se konča tudi film. Izkaže se, da gre v prvi vrsti za film o Ivani Mladenović in njenem obvladovanjem življenja, ki se, sodeč po njenem poletju, sploh ne zdi tako slabo.