Kubofuturistični zlom malega človeka

Nemiren občutek, ki preveva film Sreča (Schast’e, 2020) ruskega animatorja Andreja Židkova, se vzpostavi že v uvodnem prizoru vrteče gramofonske plošče, iz katere namesto glasbe prihaja pritajeno šumenje. Ritem rožljanja, ki se stopnjuje v vedno glasnejše rezke, odmevajoče zvoke, ustvarjajoče suspenz, prevzame vse elemente filma. Najprej se prenese na njegovo podobo – veliki plan, sestavljen iz mnogih raznobarvnih ploskev nenavadnih oblik, ki spominjajo na dela ruskih kubofuturistov, ob približevanju nevrotično spreminja obrazne značilnosti, nepremičen ostane le obupan pogled.

Židkov je film posnel po literarni predlogi istoimenske črtice ruskega pisatelja z začetka 20. stoletja Aleksandra Nevrova, ki v nekaj vrsticah na satiričen način povzame klasično zgodbo bednega življenja malega človeka-uradnika v hitro razvijajoči se družbi velikega mesta. Čeprav avtor protagonista ne definira bolj kot z oznako človek, bi ga lahko glede na Nevrovovo pripoved primerjali z Gogoljevim Akakijem Akakijevičem in Jurčičevim oficirjem Bitičem – za antijunaka, ki mu kljub vestnemu opravljanju nalog manjka duhovne širine. Oklepa se materialnega, običajno nekega predmeta, ki ga na koncu pogubi. V primeru Nevrovovega protagonista je teh stvari več – srečo namreč vidi v kupovanju stvari, ki so v tistem času predstavljali določen statusni simbol, to so: gramofon, zakonska postelja in breja svinja.

Vizualno se avtor zgleduje po slikarju Pavlu Filonovu, katerega dela odlikuje živobarvne podobe, razdrobljene na ploskve, ki sliki dodajo občutek ostrine in otipljivosti. Takšna animacija pa v pretežno črnih, živordečih in temnomodrih tonih ustvarja hladno, nepriljudno atmosfero, ki jo še poudarja odsekana ritmična glasba in tresoča se kamera, ki kljub hitrim montažnim rezom in spremembi perspektive pogleda nikoli ne odmakne s protagonista. Podroben razparceliran vizualni izgled filma, ki podobno kot protagonistov obraz v uvodu utripa in konstantno spreminja svoj izgled zarisuje občutek utesnjenosti in nasičenosti, ki ga mestnem vrvežu, družbi navdušeni nad hitrim razvojem tehnologije in v pričakovanju revolucije, občuti protagonist, ki se mu skupaj s stopnjevanjem ritma filma zmeša, kar ponazarja krožno gibanje vrtečega se gramofona, protagonistovega pijanega plesanja okoli svoje osi in pogled kamere, ki se vrti okoli njega, vrtoglava dinamika pa vrh doseže z njegovim naglim padcem protagonista, ko ga osamljenega napadejo edine stalne sopotnice in glavne sovražnice – stenice.

Sreča z dovršenim izgledom in premišljenim preigravanjem perspektiv in rezov deluje kot tempirana bomba. Čeprav gre za arhetipsko zgodbo, katere tragičen konec je čutiti že v uvodu v protagonistovih kalnih očeh, s kombinacijo občutka tresoče kamere in hipnega spreminjanja vzpostavlja suspenz, za katerega se zdi, da je ravno zaradi že sluteče tragičnosti še toliko bolj intenziven. S kombiniranjem dveh umetnosti določenega obdobja je Židkov uspel ponazoriti atmosfero tega obdobja. Ustvarjanje in mišljenje ruskih avantgard je sicer dobro poznano in raziskano, a ravno kombinacija vizualnih elementov kubofuturističnega slikarstva z raziskovanjem človekove psihe, značilne za psihološki realizem, ki jo udejanji v animiranem filmu, prinese svežino in nov pogled.