Med intimnim in družbenim
Ob praznovanja Jezusovega krsta je za pravoslavno cerkev značilen blagoslov voda. V krajih, ki geografsko to dovoljujejo, je prisotna tudi tradicija iskanja križa, ki ga duhovnik vrže v vodo. Mladi fantje tekmujejo, kdo bo križ prvi dosegel, zmagovalca pa čaka blagoslovljeno in srečno leto. Ravno ta tradicija in njen patriarhalni običaj ustvarita ozadje za zgodbo filma Bog obstaja, ime ji je Petrunija (Gospod postoi, imeto i’ e Petrunija, 2019) režiserke Teone Strugar Mitevske.
Petrunija se po zadnjem od neuspešnih službenih intervjujev, kjer ji niti njena pripravljenost, da bi imela spolne odnose s šefom, ne pomaga do službe (je namreč debela in torej nepoželjiva), znajde ob reki ravno med proslavljanjem Kristusovega krsta. Kader zapolnjujejo razgreti in goli mladeniči, ki v vodi iščejo križ, naenkrat pa se pojavi Petrunija, ki oblečena prav tako skoči v reko in križ tudi prva doseže. Fantje in cerkev zahtevajo, naj ga nemudoma vrne, saj lahko pri tem obredu sodelujejo le moški.

Petrunijino oklepanje križa postane simbol za širši boj, ki ga bije v svojem življenju, ko poskuša ubežati definiciji, v katero jo trpa družba s svojimi zakoni in običaji. Tri vprašanja, na katera vsi ostali liki želijo njen odgovor, so: ali ima službo, ali ima fanta in ali je verna. Odgovor na vse tri je »ne«, ko pa bi moral po mnenju družbe biti »da«. Tu ne gre za črno-beli antagonizem, saj Petrunija svojo željo po individualnosti poskuša uskladiti s svojo željo po tem, da bi jo družba sprejela. To se odraža tudi s simbolom križa, saj se Petrunija večkrat sprašuje ali ga obdržati, ker v zameno za križ lahko pridobi mir in svobodo.
Petrunija ni edini lik, ki se znajde pred tako dilemo. Tudi ostali liki se znajdejo na točki, kjer se križajo družbena dolžnost in njihova lastna čustva. To se kaže pri policistih, ki odkrito sovražijo Petrunijo, medtem ko jo aktivno branijo pred množico.
Motivacija, zakaj je Petrunija skočila v vodo, ostaja nejasna, tako gledalcem kot likom samim. Ti na njeno dejanje projicirajo svoje strahove in želje, kar omogoča, da se znotraj filma prikažejo različne sile, ki vplivajo na Petrunijo. Župnik, ki nastopa v vlogi cerkve, vidi v njenem dejanju napad na krščansko tradicijo. Množica moških, ki se zbere, da bi Petruniji nasilno vzela križ, vidi v njej grožnjo tradiciji, pod pretvezo katere skrivajo strah pred napadom na njihovo moškost in na patriarhalno družbo. Povezavo med tradicijo in patriarhatom že v filmu razkrinka novinarka Slavica, ki dojame Petrunijino gesto kot emancipatorno in feministično.
Petrunije kot take pa ne moremo razumeti kot feministični lik. V zaključku filma namreč končno pridobi pozornost policista, med njima se zgodi trenutek flirtanja. Petruniji torej zadostuje ljubezen mladeniča, kar pravzaprav družba zahteva od nje. Zato je nemudoma pripravljena vrniti križ župniku, saj ga ne potrebuje več kot simbol upora. Istočasno novinarka, pravi feministični lik zgodbe, žrtvuje svojo kariero, zato da bi svetu prikazala Petrunijini zgodbo, čeprav ji šef ukaže, naj sledi bolj pomembnim dogodkom.
Poleg Petrunije se tudi ostali liki znajdejo v situaciji, v kateri ne uspejo razrešiti dileme med tem, kar so, in tem, kar družba pričakuje, da postanejo. Režiserka nam na to dilemo ne nudi nikakršnega lahkega odgovora, da pa nam možnost, da prek platna raziskujemo različne odnose, ki jih liki v filmu izpostavijo ravno s to dilemo.