Moč skupnosti

Celovečerni prvenec 1BR (2019) scenarista in režiserja Davida Marmorja tematizira stanovanjsko nočno moro vsakega novega stanovalca soseske. Sarah se po sporu z očetom sama preseli v Los Angeles, v idiličen stanovanjski kompleks, kjer sosedje skrbijo za dobrobit drug drugega. Značilno za horror pa je ta skrb potencirana v skrajnost.

V uvodu filma režiser naniza kadre lahkotnega, lenega druženja na skupnem notranjem dvorišču. Umirjena klavirska glasba, topli barvni toni, lahkotna, skoraj plavajoča kamera in lahna zamegljenost ob robovih kadrov le še poglobijo vzdušje spokoja sobivanja. Navidezno idiličnost nato izpodbije realnost, z njo pa vstopijo hladnejši toni z bolj statično kamero. Sledi selitev Sarah v novi kompleks in soočenje z realnostjo svojih sostanovalcev, skrivoma članov skupnosti, ki verjame v življenje popolne predanosti družbi. Konkretno protiutež skupnosti pa v Sarahinem življenju predstavlja njena sodelavka Lisa, ki se zoperstavi svoji nadrejeni in dela po lastnih načelih.

Lisa predstavlja polarno nasprotje Sarahinemu življenju. Če se Sarah ne zna upreti nadrejenim, vedno ustreže drugim in raje skloni glavo, Lisa zagovarja svoj pogled, se ne zmeni za druge in je ponosna na svoje odločitve. Z drugimi besedami – je borka. Poleg tega pa je poleg očeta edini zunanji kontakt, ki ga Sarah ima, s čimer je prav Sarah popolna kandidatka za novo članico skupnosti C.D.E., ki temelji na odklanjanju vrednot zunanjega sveta in skupnem dobrem. Člani skupnosti ob obtožbah, da so vsi nori, da so psihopati in da imajo oprane možgane, vedno znova ponavljajo, da to velja za družbo okoli njih. Vendar pa je vedenje Sarahnih sosedov vse prej kot običajno. Ob prihodu na piknik, ki se zgodi slučajno istočasno s Sarahino vselitvijo, sostanovalci neobičajno pozorno strmijo, nekateri od blizu, nekateri bolj plaho iz daljave, a vsi brez mežikanja in neprestano. Njihova pozornost je še bolj nelagodna, ko je pospremljena z neizmerno prijaznostjo. Kamera ponovno lahkotno plava v zraku, odseva Sarahino nesluteče, lahkotno počutje v novem bloku. Sosedje strmijo celo, ko se Sarah vseljuje ali le hodi po hodnikih. Če je ob prihodu Sarah začudeno gledala sistem kamer, se zdaj na nek način stanovalci sami prelevijo v nadzorne naprave. Podobno kot na začetku filma so barve v zunanjih prizorih ob druženju toplejše, kar bi v običajnih okoliščinah lahko pripisali le različni temperaturi virov svetlobe, a ob nenavadnem vedenju sosedov preide v pretirano idilo, skoraj že zloveščnost. Kontrastno pa so interieri prekomerno hladni in preosvetljeni, s čimer film dosega podobno bolestnost, ki ga v zvoku oblikujejo pokajoči zvoki vodovodnih cevi, zaradi katerih Sarah trpi za brezspečnostjo. Podoben pristop s temperaturo in močjo svetlobe je prisoten skozi celoten film. Najmočneje se odraža v kontrastih med indoktrinacijo Sarah in kasneje Lise, kjer z ostrimi rezi in glasom starejše sosede, ki plava iz nad omenjenimi rezi, čas teče v neskončnost, ter spokojnim življenjem komune toplih tonov in milih melodij.

Da ima celotna družba oprane možgane, najočitneje izrazi konec filma. Sarah uspešno pobegone iz komune na prostost ulice, a kmalu na izvesku naslednjega stanovanjskega kompleksa zagleda logotip iste organizacije. V glasu v off-u se zasliši flashback Sarahinega vprašanja iz nadzorne sobe o tem, kdo nadzoruje njih, ko tudi tam zagleda nadzorne kamere. Kmalu se pri vstopnih vratih vseh blokov na ulici začnejo oglašati sirene. Sarah nekoliko preveč očitno stisne pesti in steče, s čimer sprejme Lisino mantro, da gre za njeno prekleto življenje.

S tem, ko luči in hrup alarmov segajo do dna kadra, film postavi pod vprašaj celotno družbo in koncept skupnosti v njej. Fizično in vizualno predstavi dogmo, ki so jo prevzeli privrženci oziroma člani skupnosti, da niso oni tisti, ki naj bi imeli oprane možgane, ampak zunanji svet.

Prav definiranost glede na zunanji svet z močnim voditeljem skupnosti, ki sledi določenim naukom, sprejema nove člane s procesom indoktrinacije ali izobraževanja in na nek način izrablja svoje člane, so ene izmed značilnosti kultov.1 Sprva se zdi, da je te vrste voditelj v dotični skupnosti Jerry, ki upravlja s stanovanjskim kompleksom, saj ima vlogo izbiranja novih članov, vodi proces vključevanja in nadzira izhod članov v zunanji svet. Je edina oseba v skupnosti, ki nadzira vhodna vrata v blok, s čimer ima izrazito več moči od svojih sostanovalcev. Kakor pa ob njegovi smrti spozna tudi Sarah, v omenjeni skupnosti ni enotnega centra moči. Sosedje v svojem prepričanju ob seznanitvi z Jerryjevo smrtjo ne omahnejo v svojih prepričanjih, s čimer center nadzora nad posameznikom in družbo transcendira z osebe na celotno družbo kot tako. Če to povežemo z zadnjim kadrom, Sarahinim tekom po ulici v daljavo, in pogledom na svet, ki ga kader v kontekstu filma postavi, film izpostavi dejstvo, da družba za svoj obstoj vedno sklene družbeno pogodbo, le njeni pogoji so različni.

1. Ross, Rick. 2009: »Watch out for tell-tale signs«. The Guardian. Dostopno na: https://www.theguardian.com/commentisfree/belief/2009/may/27/cults-definition-religion; pridobljeno 15. 7. 2020.