DIY produkcijska hiša Ramon Productions, ki se nahaja v okraju glavnega mesta Ugande Kampale z imenom Wakaliga, uspešno uporablja demokratizacijo interneta in globalizacijo medijskih vsebin kot inciativo za razvoj sicer podhranjene afriške filmske industrije. Z izjemo nigerijskega Nollywooda, ki letno proizvede do 2500 filmov in je tako za indijskim Bollywoodom na drugem mestu, afriški film večjega komercialnega uspeha še ni doživel. Ker pa je na spletu povpraševanje po absurdno humorističnih viralnih posnetkih vedno večje, je filmski multipraktik in vodja Ramon Productions/Wakaliwooda Nabwana I.G.G. to z napovednikom za akcijski film Who Killed Captain Alex leta 2010 izkoristil. Napovednik je vključeval karate na ravni belega pasu in ene izmed najslabše narejenih vizualnih učinkov sploh. Posnetek je navdušil ameriškega producenta Alana Hofmanisa, ki se je ekipi pridružil in z njo posnel več filmov. Wakaliwood je do leta 2019 izdal 19 filmov ter s kung-fu otroci v Nori svet (Crazy World, 2019) naredil to številko okroglo.

Nori svet (Crazy World, Isaac Nabwana, 2019)

Nori svet so leta 2020 izdali še v interaktivni obliki, namenjeni za prestižni filmski festival v Torontu, ki je bil še pika na i pri globalizaciji Wakaliwooda. Glede na to, da je Nori svet film, ki se ne jemlje resno in v katerem se ob premikajoči se sliki helikopterja ter malem morju prostorsko neuravnovešenih eksplozij karizmatični pripovedovalec dere besede, kot so: “Babymando, dinosaurs, supakungfu,” je za ta prestižni filmski festival precej kontroverzna izbira. Lahko bi ga uvrstili med fenomen filmov, ki so tako slabi, da so že dobri, kot sta na primer kultni The Room (2003) režiserja Tommyja Wiseauja ali pa bizarna franšiza Sharknado (2013–2018) pa vendar slednja delujeta na drugačno noto. Pri genezi fenomena tako slabo, da je že dobro, so se med takšne uvrstili filmi, ki so se jemali resno. Delovali so, kot da bi Nezemljani dobili priročnik z navodili kako ustvariti film, filma pa niso nikdar videli. Wakaliwoodovci pa so pregledali in naštudirali zahodnjaški filmski stil ter povpraševanja vzhodnjaškega trga (večino prenosov dobijo iz azijskih držav), obenem pa so ohranili najvišji nivo izvirnosti.

Nabwana IGG je tako kot drugi ugandski filmski ustvarjalci odraščal med vladavino vojnega zločinca Idi Amina, ki je izvajal pogrome nad etničnimi manjšinami in političnimi nasprotniki. Njihovo otroštvo sta zaznamovala nesmiselno nasilje in smrt. V Norem svetu so zatorej v glavnih vlogah otroci, ki jih. Ta jih želi žrtvovati višji sili za srečo in uspeh, kar spominja na pregon in pobijanje subverzivnih akterjev v vladavini Idi Amina. Poleg vojnih zločinov so Ugando prizadeli tudi drugi destruktivni dejavniki, kot so revščina, bolezni in epidemija droge Moonshine. Ker so vsi Wakaliwood filmi posneti v slumu Wakaliga, nečloveške pogoje težko prikrijejo in jih tudi ne želijo. Impresije iz otroštva je nato Nabwana želel preobraziti v filmsko govorico, kar pa ni dovolj za dejansko realizacijo filmov. Inspiracijo za borilne veščine in vojaško prezenco je dobil iz vzhodnjaških akcijskih ikon, kot je na primer Bruce Lee v filmu Enter the Dragon (Robert Clouse, 1973). A ker je bil proračun za Nori svet le 200$, si profesionalnih kung-fu starešin in trenerjev ne morejo privoščiti in se učijo z dobsesednim posnemanjem filmov. Primanjkovanje sredstev se pozna pri vizualnih učinkih in montaži, saj režiser montira na računalnike, sestavljene iz odvečnih delov. Rezultat so slike helikopterjev, ki se povečujejo čez ekran, da ustvarijo učinek približevanja, in pa streli, ki niso poravnani z ustjem pušk in s strelnimi ranami. Pa vendar slabi vizualni učinki niso izključni za nizkoproračunske produkcije, ampak tudi za hollywoodske celovečerce, kot na primer Kralj Škorpijonov (The Scorpion King, 2002) v režiji Chucka Russla. Ko primerjamo spodletele vizualne učinke Hollywooda, ki strmi k popolnosti in vlaga milijone v studie, ki se s tem ukvarjajo in pa Wakaliwood, kjer to počno strastno in brez kakršnekoli strokovne podlage, gledamo na slednje bolj s kančkom humorja kot pa kritično. Enako velja za rekvizite, ki jih eden izmed glavnih igralcev Wakaliwooda Dauda Bisaso sam izdeluje iz starih kompresorjev, zvočnikov in avtodelov. Tako lahko potegnemo vzporednice med Wakaliwoodom in dejanskimi začetki Hollywooda ter evropskega filma, ki so filmski jezik dobesedno izumljali. Ustvarjalci Wakaliwooda ne morejo izumiti filma na novo, a vseeno se zdi, da nekim zasidranim kriterijem, ki so jih postavili Hollywood in drugi svetovni filmi, ne sledijo.