Psihopatski (eksperiment)?

Koča (The Lodge, 2019) avstrijskih ustvarjalcev Veronike Franz in Severina Fiale podobno kot v njunem prejšnjem filmu Lahko noč, mamica (Goodnigt mommy, 2014) v ospredje postavlja disfunkcionalen odnos med otrokoma in materinsko figuro. Če gre v prejšnjem filmu za odnos med sinovoma in mamo, gre v primeru Koče za odnos med hčerjo in sinom ter očetovo novo partnerko. 

V očeh deklice Mie in uporniškega najstnika Aidena nova partnerka Grace, ki se v uvodu pojavlja samo v pogovorih, predstavlja vsiljivko, zaradi katere naj bi mama storila samomor, kar v verski družini nosi še toliko večjo težo. Kljub upiranju sta prisiljena z očetom in Grace odpotovati na božične počitnice v kočo, kjer naj bi nekaj dni, medtem ko bo oče v službi, preživela sama z Grace. Kaj kmalu po maminem pogrebu izvesta še, da je Grace kot dvanajstletna deklica preživela in posnela skupinski samomor verskega kulta, a preteč občutek se v filmu pojavi že pred tem. Že na samem začetku sterilno čista notranjost domov, mamin obupan jok v kopalnici, ostri robovi v notranjosti vzpostavljajo nelagoden občutek. K temu pripomore tudi uporaba teleobjektiva, ki v kader sicer zajame celoten prostor, a ga ob tem zoži in razpotegne v globino. Počasno približevanje protagonistom ustvarja suspenz. Pomembno vlogo igra tudi Miina hišica za lutke, narejena po vzoru zimske koče, kjer preživijo božične praznike, z njo se film tudi začne. Menjanje statičnih posnetkov med pravo kočo in njeno pomanjšano verzijo, pri čemer se na trenutke zabriše njuna razlika, napoveduje, kaj sledi.

Dogajanje v koči se sorazmerno z Gracinim mentalnim stanjem – ona je namreč tista, ki jo kamera spremlja – stopnjuje. Če gre sprva le za moreče sanje iz preteklosti in moteče krščanske simbole v slehernem kotičku, pa že tretji dan zmanjka elektrike, izginejo vsa hrana in potrebščine, vključno z Gracinimi tabletami. Kapljo čez rob je zmrznjen terapevtski pes, ki ga najde Grace med enim obupanih neuspešnih poskusov iskanja poti do mesta. Film pri stopnjevanju nenavadnih dogodkov bolj kot na grozljive podobe stavi na srhljivost in ustvarjanje napetosti. Pri tem atmosfera s čistimi linijami notranjosti in prostrane zasnežene pokrajine, ki nakazuje nezmožnost izhoda, poustvarja Gracino tesnobo. K nelagodnemu občutku po besedah avtorjev pridoda tudi tišina1, ki jo prebode  odrezavi violinski pisk. Tako kot se zabriše razlika med pravo in pomanjšano verzijo koče, se zabriše tudi meja med realnostjo in Gracino predstavo.

Pomembno vlogo igra tematika krščanstva in njeni simboli, ki so prisotni v slehernem kotičku hiše, kot sta povedala avtorja, naj bi hiša podobno kot v Hitchcockovi Rebeki (Rebecca, 1940) predstavljala podaljšek mame.2 V ozadju na steni tako pogosto visi križ, ključno vlogo igra tudi podoba Marije nad jedilno mizo, za katero se zdi, da Grace vabi nazaj v versko blaznost.

Koča po izbrani tematiki, prostoru dogajanja in odnosih med protagonisti dosledno sledi žanru srhljivke, pri čemer mojstrsko uporabi žanrske prvine za ustvarjanje suspenza. Zanimivo je, da film precej nazorno od vsega začetka kaže, kaj naj bi se zgodilo, a kot sta omenila avtorja: »Čeprav gledalci vidijo, ne vejo zares, kaj gledajo.«3 Ob globljem prevpraševanju dogodkov se pojavijo mnoga vprašanja, kot na primer, kaj je počel oče ves ta čas, zakaj se je vrnil šele ob Gracinem zlomu; o čem sta govorila Mia in oče naskrivaj po telefonu; kdo je premikal lutke v pomanjšani verziji hišice, medtem ko jih ni bilo doma in nenazadnje, ali se je mama res ubila zaradi novice o poroki, pri čemer sta pomenljivi opažanji, da sta si mama in Grace zelo podobni, prav tako se Grace prvič pojavi šele po mamini smrti. Zdi se torej, da je bolj kot vprašanje, kaj avtorja razkrijeta, pomembno vprašanje, kaj pred gledalcem skrijeta.

1. Motamayor, Rafael. 2020: »Why ‘The Lodge’ Directors Severin Fiala and Veronika Franz Feel the Need to ‘Apologize’ For Their Dark Horror Movie [Interview]«. Dostopno na: https://www.slashfilm.com/the-lodge-director-interview/; pridobljeno: 15. 7. 2020.
2. Ibid.
3. Ibid.