»Nekaterim deklicam nikoli ne uspe priti iz gozda«

Dokumentarni kratkometražni animirani film Deklica s hodnika (Girl in the Hallway, Valerie Barnhart, 2019) je vizualizacija tragične pripovedi Jamieja DeWolfa, ki jo je podal za radijsko oddajo Snap Judgement.1 Govori o sedemletni deklici Xiani Fairchild, ki jo je vsakodnevno srečeval na hodnikih svojega bivšega stanovanjskega bloka v ameriškem mestu Vallejo, vse dokler ni skrivnostno izginila.

Na začetku pripovedovalec pove, da njegova zdaj že nekaj let stara hčerka (v času dogajanja še dojenčica) rada posluša pravljice, a zmeraj ostaja ena, ki je zaradi specifične izkušnje iz preteklosti ni zmožen deliti z njo. To je Rdeča kapica, ki postane vodilni motiv zgodbe, h kateremu se film nenehno vrača. Pripoved naslika izkušnjo nenehno ogroženega življenja mladih deklic staroselskega porekla v revnih četrtih. Te so, kot prikaže film, pogosto zanemarjene s strani propadlih staršev. Prepuščene so milosti in nemilosti temačnih gozdov mestnega okolja, kjer je v najrevnejših četrtih kriminal nekaj vsakdanjega. Do konca se namreč razkrije, da je bila Xiana Fairchild, deklica s hodnika, ugrabljena in brutalno umorjena. Film izpostavi, da ne gre za izoliran primer, ampak zgolj enega izmed mnogih. Morilec – katerega obraz se v filmu spreminja v podobo pošastnega volka z ostrimi zobmi in jezikom – je na koncu ujet ravno pri neuspešnem poskusu ugrabitve druge deklice, ki ji uspe pobegniti iz njegovega avta in pravočasno poiskati pomoč. Storilec kasneje sodišču prizna, da je pred tem končal že življenja mnogih. Dogajanje je podano s perspektive zunanjega opazovalca, ki tudi sam vzgaja hčerko in jo poskuša zavarovati pred zunanjimi nevarnostmi. Preko čustveno nabite, skoraj poetične naracije – pospremljene s podobami pripovedovalca, njegove hčerke in Xiane – film prikaže njegovo stisko, saj se za izginotje deklice s hodnika počuti soodgovornega. Čeprav jo je nenehno videval, ji ni posvečal pretirano veliko pozornosti. Poznal ni niti njenega imena, ki ga je izvedel šele kasneje skozi televizijska poročanja o njenem izginotju. Želi si, da bi ravnal drugače, storil vsaj nekaj, jo spustil k sebi in prisluhnil. Namesto tega je pred njo zapiral vrata kot tudi vsi ostali.

Stop animacija je izdelana z ogljem, konté voščenkami, pastelom in grafitom na črni in časopisni papir. Linije so grobe in agresivne, očitno narejene z močnim pritiskom, saj uporabljen material za seboj nenehno pušča prašne sledi, ki jih avtorica ne očisti s papirja. Prevladujejo črne in nevtralne barve. Pojavi živih barv so redki, a zato nič manj pomembni. Največ se pojavlja rdeča, s katero je prikazana tako obleka deklice s hodnika kot tudi obleka kasneje ugrabljene žrtve in ki se logično povezuje z zgodbo o Rdeči kapici. Spletna stran filma navaja, da rdeča obleka prav tako simbolizira krizo človekovih pravic, ki jo doživljajo dehumanizirane ženske in deklice staroselskega porekla. Kompleksnost tega kulturnega genocida jih spremeni v nemočne Rdeče kapice, ogrožene s strani zlobnih volkov.2

Pomembno vlogo igra tudi raba glasbe. Uvodna klavirska spremljava hitro preide v igranje bobnov, basa in kitar, ki proizvajajo bobneči zvok, ki spremlja skoraj celoten film. Napetost in anksioznost zaradi tega ves čas naraščata. Vse skupaj naslika grozovito, mračno atmosfero, ki se ujema s pripovedjo in prepleta žanra kriminalke in grozljivke z izkušnjo resničnega sveta. Animacija se pred razkritjem morilčeve identitete popolnoma ustavi in glasba se umiri. Za nekaj trenutkov polje zapolni zgolj prazen črn list papirja, ki vzpostavlja še dodaten suspenz. Ko se ta obrne, se prikaže izrisani obraz morilca, voznika taksija, ki je redno vozil skozi isto ulico, po kateri je stopala pripovedovalčeva hčerka. Film ga ob tem, preko naracije, jasno označi še z resničnim osebnim imenom: Curtis Dean Anderson. 

Avtorica problematizira tišino in pasivnost, ki spremlja ogrožene skupine ljudi in z njimi povezano nasilje. Odgovornosti pa ne prenaša na specifičnega posameznika, ampak celotno družbo. Zdi se, da se ostro obrača tudi proti oblastni avtoriteti, ki ne vloži dovolj truda v zagotovitev varnosti in zaščite prebivalstva staroselskega porekla, naseljenega zlasti v revnejših območjih mesta. Dogodki kot jih prikazuje film, so pogosto predstavljeni v obliki pompoznega medijskega poročanja, ki velikokrat ne sega onkraj samega sebe in kmalu utihne.  

1. Jamie DEWOLF: »The Girl in The Hallway«. Dostopno na https://www.youtube.com/watch?v=U_hfUKXEAvk&ab_channel=SnapJudgmentFilms; pridobljeno 3. 12. 2020.
2. Dostopno na https://www.girlinthehallwaymovie.com/about; pridobljeno 3. 12. 2020.