Ničelna toleranca (Zero Impunity, Nicolas Blies, Stéphan Hueber-Blies in Denis Lambert, 2018)

Posilstvo velja za enega glavnih simptomov vojne, prisotno je skozi vso zgodovino. S tem dejstvom v animirani dokumentarni film Ničelna toleranca (Zero Impunity, Nicolas Blies, Stéphan Hueber-Blies in Denis Lambert, 2018) uvede govor mlade aktivistke, projicirane na pariško stavbo in s katerim deževnem večeru nagovarja mimoidoče. Projekcije drugih aktivistk začetek dopolnijo s podobnimi dejstvi in ugotovitvami, iz katerih bi lahko sklepali, da se na podlagi družbenega ravnanja na področju spolnega nasilja v vojnem stanju zdi, da je za družbo postal nujno zlo, pred katerim si zatiska oči, a ga vseeno sprejema. Nanj gleda kot na že pričakovano posledico, ob koncu jo pomete pod preprogo.

Posilstvo velja za enega glavnih simptomov vojne, prisotno je skozi vso zgodovino. S tem dejstvom v animirani dokumentarni film Ničelna toleranca (Zero Impunity, Nicolas Blies, Stéphan Hueber-Blies in Denis Lambert, 2018) uvede govor mlade aktivistke, projicirane na pariško stavbo in s katerim deževnem večeru nagovarja mimoidoče. Projekcije drugih aktivistk začetek dopolnijo s podobnimi dejstvi in ugotovitvami, iz katerih bi lahko sklepali, da se na podlagi družbenega ravnanja na področju spolnega nasilja v vojnem stanju zdi, da je za družbo postal nujno zlo, pred katerim si zatiska oči, a ga vseeno sprejema. Nanj gleda kot na že pričakovano posledico, ob koncu jo pomete pod preprogo.

Umazanijo pod preprogo zgodovine razkriva mednarodna skupina aktivistk in aktivistov ter preiskovalnih novinark in novinarjev v programu Zero Impunity, kateremu se film tudi posveča. V petih poglavjih skozi primere spolnega nasilja osvetljujejo »nevidni zločin«, pri čemer računalniška 2D animacija služi kot dober pripomoček za ohranjanje anonimnosti žrtev, ki v obliki govorečih glav pripovedujejo krute izkušnje. Film poskuša dogodke tudi poustvariti, dopolnjujejo jo še arhivski posnetki, ki konkretizirajo dogodek in ga postavijo v zgodovinski kontekst. 

Prvi primer raziskuje Sirijo v obdobju po arabski pomladi: 11-letna Nora in njena mama z avtobusom zapuščata svoj dom, ko deklica nepričakovano zajoče. V nasprotju z maminimi pričakovanji, da gre za žalost ob zapuščanju domovine, se izkaže, da gre za olajšanje ob zapuščanju kraja, ki je nič hudega sluteči deklici zadal nepopravljive posledice. Stilistična dvodimezionalna animacija, ki spominja na stripe, se ob pričevanju Norine mame vrne na usodni dan. Zaradi očetovega sodelovanja na protestih proti režimu so Noro za talko vzeli pripadniki Asadove vojske. Kljub prostovoljni predaji očeta deklice niso izpustili še naslednjih 45 dni. Nori in tridesetim otrokom ter ženskam so vsak dan dajali tablete, otrokom celo injekcije. Po štiridesetem dnevu so Noro odpeljali v sobo, kjer jo je, omotično in pretepeno, posilil starejši moški, sledili so še drugi. Slika ob tem zatemni, nastopi črn ekran in tišina, kot da bi film želel povedati, da gre za grozote, ki jih ne zmore poustvariti.

V nadaljevanju sledi še pričevanje mlade ukrajinske novinarke, ki jo je spolno zlorabil vojak na poti z vojnega območja v Kijev. Na policiji so njeno prijavo zavrnili, ob prošnji po telefonskem klicu so jo prisilno odstranili iz stavbe. O položaju ženske v Ukrajini pa je zelo zgovorna že trditev v uvodu poglavja – vajene naj bi bile že vsega in vse tudi preživijo.

A spolna zloraba ni le vsakdanja praksa na vojnih območjih, ki jo nad civilisti izvajajo »zblazneli« vojaki in zlobni diktatorji. Metode spolnega nasilja izrabljajo tudi »ugledne« države, ki navzven nasprotujejo tem istim diktatorjem. Tako je recimo po 11. septembru Busheva administracija s ciljem, da je za informacije o terorističnih naklepih bližnjega vzhoda dovoljeno iti čez vse meje, v zaporih Guantanamo in Abu Ghraib uvedla poseben način zasliševanja in mučenja. Zasliševalna metoda psihologov Jamesa Elmerja Mitchella in Brucea Jessena, ki mimogrede nista imela nobenih izkušenj z zasliševanjem, je obsegala tudi paleto brutalnih tehnik spolnega nasilja, s katerimi so se pazniki izživljali nad žrtvami. Zanimivo se zdi, da v nasprotju s prvima dvema primeroma, ko ob pričevanju o najhujšem platno počrni in nastopi tišina, tu avtorji pokažejo tako arhivske fotografije kot tudi njihove animirane reprodukcije. Če gre v prvih dveh primerih za osebni pripovedi o travmi, tretjo pripovedujejo novinarji in državniki, ki so bili tako ali drugače povezani z incidentom. Pri tem grozovitost dejanj še poudarijo karikirani animirani govori predsednikov, ki kažejo na ignorantski odnos do problematike. Tako je recimo Obama, ki je v govoru ob zaprtju Guantanama pozival k strmenju v prihodnost, s čimer nikoli ni priznal ali obsodil dejanj spolnega nasilja, prikazan kot dvolični »pravičnik«. Medtem ko Trumpov kričeči izraz poudarja škodljive obljube, med katere sigurno spada tudi tista o ponovni vzpostavitvi Guantanama in prakse waterboardinga1, s katero se je bahal na enem izmed govorov v  kompaniji za predsedniške volitve leta 2016.2

Za konec se ironija in tragičnost družbenega sprejemanja in zakrivanja spolnega nasilja še poveča, ko film v obravnavo vzame primer spolnega nasilja s strani organizacije, ki naj bi skrbela za žrtve na vojnih območjih. Leta 2016 je namreč Guardian razkril pričevanja o spolni zlorabi mladoletnih deklet in otrok, ki so jih zakrivili vojaki OZN-a v Kongu.

Film že na začetku vzpostavi širši premislek znotraj obelodanjenja problematike sprenevedanja pred spolnim nasiljem v času vojne, na katerega se zdi, da tudi sam odgovori – kaj se zgodi z družbo, ko zločini ostanejo nekaznovani in spregledani? Kljub kruti tematiki ostaja optimističen in verjame v ljudi, kar nakazuje pomemben del filma – projekcije velikih planov različnih ljudi iz Pariza, Sirije, Konga in Amerike, ki s simboličnimi gestami odkrivanja obraza in ust z razprtjem dlani pozivajo k razkrivanju problematike. Zdi se, da rešitev vidi v  posameznikih, ne v velikih mednarodnih organizacijah. V sklepnem prizoru se tako vrne na molčečo Noro. Animacija prikaže deklico, sprehajajočo se po sterilni stavbi OZN-a. Pozornost hitro ujamejo rdeče maske z dolgimi nosovi uslužbencev, Nora se mirno sprehodi skozi dvorano do podija, kjer svojo jezo in razočaranje nad družbo izlije v glasnem huronskem kriku.


  1. Waterboarding je oblika mučenja, ki spominja na utapljanje.
  2. Pineau, Anne-Laure in Tardy-Joubert, Sophie. 2017: »Sexual Violence The US’s ‘psychological’ weapon, against terrorism«. Dostopno na https://zeroimpunity.com/the-uss-psychological-weapon-against-terrorism/?lang=en; pridobljeno: 1. 12. 2020.